Ankarančanka Emi Jurič pri 18 letih debitirala za Slovenijo

Le malokdo se lahko pohvali, da je pri rosnih 18 letih že debitiral za člansko izbrano vrsto svoje države. To je pred dnevi uspelo primorski odbojkarici Emi Jurič, ki je Slovenijo zastopala v rednem delu Zlate evropske lige. Slovenkam sta za nastop na zaključnem turnirju četverice na Švedskem zmanjkali dve točki, saj so s štirimi zmagami in dvema porazoma osvojile peto mesto. Avgusta čakajo slovensko reprezentanco sprva kvalifikacije za evropsko prvenstvo, kasneje pa še svetovno prvenstvo na Tajskem, kjer bodo slovenske nasprotnice Češka, ZDA in Argentina. Na spisku selektorja Alessadra Oreficeja znova pričakujemo tudi mlado Ankarančanko, ki je z nami obudila spomine na minulo klubsko sezono in na krstni nastop v majici z državnim grbom.

Za začetek, kako ste? Kako preživljate prve poletne dneve?

Naporno je, ker veliko treniram, sicer pa komaj čakam reprezentančno sezono, da gremo na svetovno prvenstvo in pokažemo svojo igro.

Za vami je odlična sezona. Z Ankaranom ste zopet prišle v četrtfinale državnega prvenstva. Kako ste bili v klubu zadovoljni?

Bili smo zelo zadovoljni, saj smo si že zelo zgodaj zagotovili obstanek v ligi. Sezono smo izkoristili za pridobivanje izkušenj, saj smo res mlada ekipa.

Katera tekma vam je recimo ostala najbolj v spominu? Kako se spominjate obalnih derbijev proti Kopru?

Proti Kopru so vedno posebne tekme, tudi vzdušje je drugačno. Prav te tekme so nepozabne zlasti zaradi velikega števila navijačev.

Igrate na položaju sprejemalke. Katere so vaše glavne naloge? Ste se sami odločili za ta položaj?

Dodelili so mi ga trenerji. Glavna naloga je sprejem, pomemben pa je tudi napad, saj sem veliko v stiku z žogo.

V klubu igra tudi vaša dvojčica Tani, ki je trenutno poškodovana. Sicer pa sta obe zelo talentirani. Od kod ta ljubezen za odbojko? Kdo vaju je navdušil? Kdaj sta začeli s treniranjem?

Začeli sva skupaj z najinimi sošolkami v krožku v prvem razredu. V družini sicer ni nobenega odbojkarja, a naju starša zelo podpirata, tako da sta tudi onadva ogromno pripomogla k temu.

Pri 18 letih ste pred manj kot mesecem dni tudi debitirali za člansko izbrano vrsto Slovenije. Kakšni občutki so bili, ko ste se znašli na spisku selektorja?

Vsekakor tega nisem pričakovala, zato sem bila zelo presenečena. Zelo sem ponosna, da sem del te ekipe. V čast in ponos mi je igrati za slovensko reprezentanco.

V Zlati evropski ligi ste odigrale šest tekem, štiri zmage v Azerbajdžanu ter Velenju in dva poraza na Portugalskem. S kakšnimi občutki ste zaključili tekmovanje, kjer sta vam dve točki zmanjkali za končnico?

Občutki so bili mešani. Res smo si želeli nastopa v polfinalu na Švedskem, a nam je malo zmanjkalo. Kljub temu smo bili veseli, da smo zmagali na obeh tekmah pred našimi navijači v Velenju.

Česa se boste vi najbolj zapomnili iz te krstne epizode v reprezentanci?

Vsekakor občutka, ko zaigra slovenska himna. To je nepozabna izkušnja, ki si jo bom zapomnila do konca življenja, tako kot tudi igranja za svojo državo, za Slovenijo.

Je pa odbojka malce bolj specifična, ker reprezentanti poleti praktično ne počivajo. Tudi vas čakajo avgusta najprej kvalifikacije za evropsko prvenstvo potem pa še svetovno prvenstvo. Kakšen bo cilj Slovenije, predvsem na svetovnem prvenstvu?

To bo naše prvo svetovno prvenstvo, zato bomo predvsem pridobivali pomembne izkušnje za naprej. Kljub temu pa bomo ciljali visoko in šli na vsaki tekmi na zmago.

Kako so vas sprejele soigralke v reprezentanci, glede na to, da ste tako mladi?

Odlično. Lepo se razumemo, so mi pa tudi zelo pomagale, da sem se hitreje vključila. Tudi s trenerji se dobro razumemo, tako da super.

Kako sicer ocenjuješ primorsko, obalno odbojko? Se kakovost dviguje z leti?

Mislim, da se. Vsekakor je vedno veliko prostora za napredek, a imamo ogromno mladih in perspektivnih igralk, tako da nam ni treba skrbeti za prihodnost primorske odbojke.

Poleg vas je bila v reprezentanci tudi Živa Labinjan. Še en dokaz, da se tudi v Ankaranu dobro dela, ter da se iz relativno majhnega kluba lahko daleč pride.

Zares smo dobra ekipa. Razlog je tudi ta, da se že dolgo poznamo, tako na kot izven igrišča. Ta povezanost s trenerji in klubom je definitivno pripomogla k dobrim uspehom.

Kakšni so vaši odbojkarski načrti, želje, ambicije?

Najprej se osredotočam na svetovno prvenstvo z reprezentanco. Potem pa se bomo z Ankaranom poskusili uvrstiti mesto višje kot v letošnji sezoni. Dolgoročno pa me mika tudi tujina in pa nastopanje za slovensko izbrano vrsto.

Kaj sicer še počnete v življenju, ko niste na odbojkarskem igrišču?

Trenutno imam, poleg šole in odbojke, malo prostega časa, sicer pa sem se nekoč ukvarjala tudi z glasbo, saj sem pela in igrala kitaro. V zadnjem obdobju sem se v celoti posvetila odbojki.

Odbojkarske aktivnosti vas čakajo že kmalu. Boste proste dni izkoristili za dopust?

Z družino se ta teden odpravljamo na kratek dopust, da se malo odklopimo. Potem pa kaj kmalu nazaj na delo.

Andraž Velkavrh