Znanje italijanščine iz leta v leto slabše

Slovenska Istra predstavlja kulturno in jezikovno stičišče romanskega in slovanskega jezika oziroma območje, kjer italijanska in slovenska skupnost sobivata. Na ozkem obmorskem pasu slovenske obale sta uradna jezika tako slovenščina kot tudi italijanščina, zato po mestih redno srečujemo poimenovanja krajev in ulic v obeh jezikih, v katerih so napisana tudi raznorazna navodila, pravila, obvestila in vabila. Posledično se tudi v šolah učenci in dijaki učijo oba jezika, naletimo pa lahko tudi na italijanske osnovne in srednje šole, kjer je pouk izpeljan v jeziku slovenskih zahodnih sosedov. Nekoč se je sicer v tem delu Slovenije govorilo precej več italijanščine, tudi otroci so doma gledali veliko italijanske televizije, zlasti risanke, ki so jih naučile jezika do potankosti. V zadnjem obdobju v primorskih šolah opažajo upad znanja italijanščine, kar je po mnenju profesoric zaskrbljujoče, razlogov za to pa je več.

Zadnjih 20 let smo na dvojezičnem območju priča velikemu upadu znanja italijanščine. Glavni razlogi so komercialne televizije, dostopnost številnih televizijskih programov v tujem jeziku ter družbena omrežja, kjer angleščina kot globalni jezik povsem zasenči ostale jezike. Poleg tega družinsko okolje ne spodbuja več italijanskega jezika, otroci pa od njega ne vidijo koristi, saj je znanje angleščine dovolj, motivacije pa zato nimajo. Na Srednji ekonomsko-poslovni šoli Koper opažajo, da so se v preteklosti dijaki ob vstopu v srednjo šolo znali v italijanščini znali sporazumevati o vseh družbeno aktualnih temah in so potem znanje zgolj nadgrajevali, dandanes pa je to znanje tako zelo šibko, da je v razredu le peščica takih, ki jim predmet ne dela težav. Malo dijakov namreč razume globalno sporočilo turističnega vodnika po mestu, novice na TV ali pa Italijane v restavraciji. »Veliko dijakov po 9 letih učenja jezika v osnovni šoli ne obvlada niti osnov oziroma ne dosega ravni A1. Nekoč je bilo to povsem drugače. Dijaki bolje razumejo kot govorijo, sicer pa je razlika vidna tudi pri šolskih programih, saj so gimnazijci veliko boljši kot tisti v poklicnih programih,« je svoj pogled izpostavila Sonja Šuligoj, profesorica italijanskega jezika na SEPŠ, ki je z dijaki tretjega letnika naredila tudi anketo. 8 od 22 dijakov ni še nikdar gledalo italijanskih risank ali drugih oddaj, samo 7 pa jih je v otroštvu to redno gledalo. Slednji še sedaj spremljajo italijanske vsebine, poslušajo italijansko glasbo, govorijo z italijanskimi vrstniki in se udeležujejo ekskurzij v Italijo, zato so posledično izredno dobri pri pouku, saj obvladajo širok nabor besedišča in tudi zahtevnejših besednih zvez. Na srednji šoli opažajo, da so za učinkovito učenje ključni izbira dijakom zanimivih tem, problemski pristop, aktualizacija obravnavanih vsebin, sodelovalno učenje, projektno delo in vključevanje spletnih orodij, v zadnjem času tudi veliko umetne inteligence. Metode za to pa so komunikacija (dialogi, debate, igranje vlog), učenje vsebin drugih predmetov v italijanščini, avdio-video input (za razvijanje razumevanja) ter igre, kvizi in spletne naloge, ki otroke motivirajo. Profesorji se kljub temu vsakodnevno soočajo s številnimi težavami, kot so zavračanje učenja in težko sledenje pouka tistih, ki nimajo predznanja ter pasivnost oziroma nepripravljenost dijakov »narediti nekaj več«: »Opažamo, da so heterogene skupine z različnimi predznanji. Nekateri znajo odlično, drugi pa prav nič. Žal se običajno prilagajamo nižjim ravnem, tako da boljši dijaki skozi srednjo šolo skoraj nič ne napredujejo. Včasih so taki dijaki izpopolnjevali pravopis, spoznavali kompleksnejše jezikovne strukture, razvijali kritično mišljenje, brali in interpretirali književna besedila. Vsi dijaki so zato dosegali vsaj raven B1, večina pa B2 in tudi C1 po SEJO.« Šuligoj, za katero italijanščina predstavlja strast, je izpostavila, da s strani države ne dobijo nikakršne podpore, saj bi bilo za dvig znanja potrebno nekaj ukreniti na primarni ravni, saj je učenje jezika najučinkovitejše v zgodnjem otroštvu. V osnovni šoli oziroma že v vrtcu predlaga usmeritev v komunikacijski pristop in otrokom skozi igro, pesmice, zgodbe in projekte približati jezik. Brez preudarnih ukrepov, ki bi povečali zanimanje za italijanščino, pričakuje nadaljevanje upada jezikovnih spretnosti.

Časi se spreminjajo, kar velja tudi za ljudi. Starejše generacije se še živo spominjajo otroštva, mladosti in rasti, ki so bili povezani z Italijo, kamor so ljudje vsakodnevno hodili po nakupih in se tega veselili. »Vsak obisk italijanskih trgovin je bil nekaj posebnega. Ko smo hodili po »najboljše« kavbojke in žvečilke Big buble, ki smo jih potem v šoli delili. Na televiziji je bilo zelo malo programov, od tega smo gledali 95 odstotkov italijanskih,« se svojega prvega stika z Italijo spominja Nadja Agapito, profesorica italijanščine na Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade, ki jo je za ta jezik navdušilo prav vse v povezavi s to državo, od literature in znanosti, do italijanskih radijskih pesmi, pa tudi tistih na festivalu San Remo, ki je svoj čas s čudovitimi besedili predstavljal vrh glasbenega ustvarjanja. Kot dolgoletno šolsko delavko jo skrbi dejstvo, da za učenje tega tujega jezika ni več zanimanja, zato znanje upada. To pa jo čudi zato, ker je po njenem mnenju jezik bogat z literaturo, znanostjo, odkritji, umetnostjo, kulinariko, glasbo, poezijo, filmom, pa tudi športom, saj so na teh področjih močan pečat pustile nekatere zgodovinsko izjemne osebe, od Leonarda Da Vincija, Galilea Galileia, Sandra Botticellija, Cristofora Colomba, Marca Pola, Danteja Alighierija, Antonia Vivaldija, Giuseppe Verdija, Raffaella in še bi lahko naštevali. Po drugi strani pa se zaveda, da svet podjetništva, tehnologije, poklicev in celotnega medijskega sveta zahteva znanje enega in edinega svetovnega jezika, angleščine. Ta je množično prisotna na socialnih omrežjih in predstavlja novim generacijam prvi stik s tujimi jeziki, posledično je znanje tega jezika boljše, medtem ko je za vse ostale, vključno z italijanščino, slabše. Naša sogovornica pa puške v koruzo ne misli vreči kar tako, zato se še naprej bori za dvig nivoja italijanščine. Že tretje leto sodeluje s koprsko italijansko osnovno šolo Pier Paolo Vergerio, s katero pripravljata tabore v italijanščini, zanimanje pa je kar veliko. Celo tako veliko, da so v enem šolskem letu pripravili kar dva, in sicer na Debelem rtiču oziroma v Fiesi. Tam otroci spoznavajo italijansko kulturo in jezik skozi številne delavnice, s poslušanjem italijanske glasbe, gledanjem italijanskih filmov ter s pomočjo starih italijanskih receptov, po katerih pripravljajo različne jedi. Hkrati so udeleženci primorani govoriti v italijanskem jeziku, kar vodi do boljšega razumevanja slovničnih struktur ter izboljšanju izražanja in sestavljanja povedi v dialogih oziroma v skupinskih pogovorih. Agapito si bo v prihodnje prizadevala nadaljevati s tabori, na osnovni šoli, ki poučuje, pa ima podporo na vsakem koraku: »Pri pouku uvajam tudi italijanske uspešnice iz sveta kinematografije, kot je film »La Vita e’ bella« z Robertom Benignijem. Razmišljam tudi o ekskurzijah v Italijo in morda ogled nogometne tekme.« Rešitve za dvig znanja italijanščine so torej na pladnju, le uresničiti se jih mora. Z vnemo, ki jo iz dneva v dan profesorji dokazujejo na osnovnih in srednjih šolah, verjamemo, da se bo trend znova obrnil v pravo smer. Bodo pa za to pomembni tudi sami otroci in pa njihovi starši.

Andraž Velkavrh