Intervju z Alenko Gabrovec, v. d. direktorice Zavoda za pomoč in oskrbo na domu Kočevje: »Naše vodilo je, da nihče ne čaka na pomoč«

V Kočevju od letos deluje Zavod za pomoč in oskrbo na domu Kočevje, javni občinski zavod, ki skrbi za pomoč na domu in dolgotrajno oskrbo starejših ter drugih odraslih, ki zaradi zdravja ali starosti ne zmorejo več samostojno poskrbeti zase. Zavod je bil ustanovljen po referendumski odločitvi občank in občanov, ki so z veliko večino podprli ustanovitev javnega izvajalca. Alenke Gabrovec, zaenkrat še vršilka dolžnosti, kmalu direktorica, je s sodelavci od začetka vključena v postavljanje sistema, ekipe in storitev na terenu.
Z njo smo se pogovarjali o tem, koliko ljudi že vključujejo, kakšna je pot do storitev in zakaj je pomoč na domu tako pomembna za življenje v lokalnem okolju.

Koliko uporabnikov je trenutno vključenih v vaše storitve in kako hitro narašča število ljudi, ki potrebujejo pomoč na domu oziroma dolgotrajno oskrbo?

Trenutno jih imamo 111. In število bo še naraščalo, ker so ljudje v teh dneh začeli prejemati odločbe Centra za socialno delo za dolgotrajno oskrbo. Predvidevam, da bomo do konca leta prišli nekje do števila med 140 in 150 uporabnikov.

Ko pogledate te številke – pomenijo predvsem staranje prebivalstva ali to, da je bila potreba po takšni pomoči tu že dolgo prisotna, a premalo naslovljena?

Mislim, da oboje. Naša populacija je v veliki meri starejša, hkrati pa iz terena dobivamo jasne signale, da ljudje res potrebujejo pomoč. Veliko starejših ljudi je v tem koncu, ki so si do zdaj nekako pomagali s prijatelji ali sosedi. Velikokrat se zgodi, da nas nekdo opazi pri sosedu in vpraša, ali bi lahko pomagali tudi njemu. Očitno se je razvedelo, da dobro delamo.

Kako bi nekomu, ki vaših storitev še ne pozna in jih morda trenutno niti ne potrebuje, na kratko razložili, kaj zavod sploh je in zakaj je pomemben za Kočevje in okolico?

Zavod nudi pomoč starejšim osebam, ki bi kljub svojim omejitvam radi ostali doma. Veliko jih ne želi v dom za starejše in si želijo, da bi lahko živeli naprej v svojem okolju. Pri tem jim pomagamo: z nego, čiščenjem, kuhanjem, prinašanjem obrokov, različnimi terapevtskimi storitvami, fizioterapijo – pravzaprav s čemerkoli, kar starejši ljudje potrebujejo, da živijo bolj kakovostno in so v svojem domu varni ter zadovoljni.

Finančni del je pri takih storitvah za mnoge občane ključnega pomena. Kako je urejeno financiranje in koliko to konkretno pomeni za uporabnike?

Če govoriva o pomoči na domu, 70 odstotkov sofinancira Občina Kočevje, 30 odstotkov plačajo uporabniki sami. Uporabnik tako plača med tednom 9,85 evra na uro. Ob vikendih, praznikih in nedeljah pa 11,08 evra na uro. Na prvi pogled se komu morda zdi veliko, vendar gre pogosto za nego, ki običajno traja pol ure in jo uporabnik najpogosteje potrebuje dvakrat dnevno. Pod črto potem to ni toliko. Kar se tiče dolgotrajne oskrbe: če imajo uporabniki odločbo CSD za dolgotrajno oskrbo, je zanje storitev popolnoma brezplačna.

Predstavljajva si družino, ki ima starejšega svojca, ki potrebuje pomoč. Kakšen je prvi korak – kam se obrnejo in kako poteka postopek pri pomoči na domu?

Če gre za pomoč na domu, ljudje pridejo k nam ali nas pokličejo. Skupaj izpolnimo prijavo. V kolikor so prišli k nam, gremo še mi k njim na obisk. Če nas pokličejo, pa se tako najprej dogovorimo za prvi obisk. Ne zato, da bi presojali življenjske razmere, ampak zato, da vidimo, kaj dejansko potrebujejo. Pogosto ugotovimo, da potrebujejo še kaj drugega: izredno denarno pomoč za ogrevanje, pomoč pri nakupu hrane, ureditev oprostitve plačil. Seznam je dolg. Do nedavnega smo urejali tudi dodatek za pomoč in postrežbo.
Ko vidimo in ocenimo situacijo, se z uporabnikom dogovorimo o storitvah in urniku. Nato skupaj s timom ocenimo, katera oskrbovalka je najprimernejša za določeno osebo. Naredi se osebni načrt in dogovor ter se začne izvajanje storitev.

Dolgotrajna oskrba ima svoj, nekoliko drugačen postopek. Kako pa poteka pot do pravic iz tega naslova?

Pri dolgotrajni oskrbi ljudje vlogo oddajo na vstopni točki, to je na Centru za socialno delo. Tam opravijo vse potrebne postopke in na koncu izdajo odločbo. Če je oseba že naš uporabnik, se samo dogovorimo, ali zdaj potrebuje ali želi še več ur pomoči, ki si jih prej ni mogla privoščiti. Če ji pripada fizioterapija, delovna terapija ali kinezilog, se tudi to vključi.
Če gre za povsem novega uporabnika, ga ponovno najprej obiščemo na domu, ocenimo položaj, pripravimo osebni načrt in začnemo z izvajanjem. Vsak primer je individualno obravnavan.

Vaše delo temelji na ljudeh – na terenu in v organizaciji. Koliko vas je trenutno v ekipi in s katerimi institucijami najtesneje sodelujete?

Trenutno nas je 17. Glede na potrebe je to še vedno premalo, zato se še bomo kadrovsko širili. Zame je ključno, da nihče ne čaka na storitev. Če je treba, grem na teren tudi sama – pri nas ni pomembno, ali si direktor ali oskrbovalka, ljudem moraš pomagati.
Sodelujemo tako z zdravstvenim domom, patronažno službo, Rdečim križem, CSD-jem. Vključili smo tudi Hospic, ki nam pomaga pri delu z umirajočimi. Želim pa si še več sodelovanja s cerkvenimi skupnostmi, ki imajo veliko stik z ranljivimi starejšimi.

Pri tako občutljivem delu se pogosto srečate tudi s pričakovanji svojcev in uporabnikov. Se zgodi, da prihaja do nesoglasij ali različnih pogledov na to, kaj naj bi storitev zajemala?

Da, kar pogosto. Ponavadi opravim prvi obisk jaz in jasno postavim meje, kaj izvajamo in česa ne. Imeli smo primer gospe, ki je želela, da čistimo zgornje nadstropje hiše, kjer živijo njeni odrasli otroci – tega ne izvajamo, in to povem.
Imamo jasno razdeljene naloge in se jih držimo. Uporabniki so velikokrat pozitivno presenečeni nad točnostjo, stalno oskrbovalko in dodatno podporo, ki jim jo nudimo.
Včasih si svojci želijo eno, uporabnik drugo – takrat iščemo ravnotežje. Dogaja se, da kdo izrazi nezadovoljstvo, a se po pogovoru stvari razjasnijo. Prav v kratkem se je nekdo, ki prej ni bil zadovoljen, vrnil in nas ponovno prosil za pomoč – očitno je ocenil, da je naše delo kakovostno.

Kaj pa nujne, nepričakovane situacije? Na primer, ko nekdo pride iz bolnišnice in potrebuje pomoč praktično takoj. Ste pripravljeni tudi na takšne primere?

To se zgodi zelo pogosto. Običajno grem na prvi obisk jaz skupaj s koordinatorico. Svojci včasih sploh ne vedo, kaj bo človek potreboval – nekateri potrebujejo nego, drugi podporo ali zgolj družbo.
Če se potreba pojavi nenadoma sredi tedna in ne gre za akutno stanje, začnemo s ponedeljkom, da se lahko v miru organiziramo. V kolikor gre res za nujno stvar, pa zadevo speljemo še isti dan.

Trudimo se, da ima vsak uporabnik stalno oskrbovalko, saj gre tukaj za zelo intimen odnos – gre za negovanje, umivanje, ranljivost. Ljudje si težko predstavljajo, kako intimno je to, dokler se sami ne znajdejo v takšni situaciji. Iz tega vidika je meni zelo pomembno zaupanje in čim manj menjav osebja pri posamezni uporabnikom.

Kočevsko je razpršeno, vasi so oddaljene, ljudje živijo v manjših naseljih. Kako to vpliva na organizacijo dela na terenu in kaj pri tem najbolj opažate?

Res je, a to prinaša tudi dobre strani. Včasih prideš v vas in ugotoviš, da tri hiše ena poleg druge vse potrebujejo pomoč, kar olajša organizacijo.
Kot priseljenki mi je lepo spoznavati kraje, ljudi in njihove zgodbe. Zelo močno je prisotno medgeneracijsko povezovanje. Svojci pogosto dobro poskrbijo za starejše, včasih pa preprosto ne zmorejo več in si tega ne želijo ali upajo priznati. Imamo primere izjemno dobre prakse in primere, kjer bi naša pomoč res izboljšala kakovost življenja starejše osebe. Lepo pa je videti, da ljudje našo pomoč sprejemajo.