Jerneja Ferlež: Reminiscenca ob posedanju na avtobusni postaji Maribor

Je kreiranje zgradbe umetniško delo ali načrtovanje učinkovite lupine bodoče rabe? Je lahko oboje? Je bolje, da nova zgradba nadaljuje espri prostora, v katerega bo umeščena, ali naj ga preraste, nadgradi in mu pokaže, kaj je ustvarjalni presežek? Naj se mu prilagodi ali naj ga spreminja? Naj bo bahava ali empatična? In kaj pravzaprav je to vedno znova poudarjano merilo človeka? Če vprašate mene: občutek tistih, ki bodo zgradbo uporabljali, da so – v vseh pomenih – na pravem mestu.

Primer mariborske vile Hutter (o kateri sem pisala v eni predhodnih številk Outsiderja) je pokazal, kako zelo se lahko dejansko življenje zgradbe v kratkem času oddalji od načrtovanega. Le kako bi si lahko avtor izrisov bodoče vile ob robu mariborskega mestnega parka predstavljal, da bo v gospejini sobi Betke Hutter čez četrt stoletja pisarna policijske postaje? Avtobusna postaja na vzhodnem obrobju Maribora, v Mlinski ulici, tik pod železniškimi tiri, je bila načrtovana in zgrajena nekaj desetletij pozneje. V času njenega obstoja družbeni prelomi niso bili tako drastični, a življenje in z njo zgradba sta se kljub temu v marsičem spremenila.

Prostor ob Mlinski ulici je sredi 19. stoletja pomembno zaznamovala železnica. Z njo je del dotedanjega predmestnega roba postal presečišče pomembnih poti, prej je bila ulica namreč daleč od mestnega središča. Baje je bila celo tako obstranska, da so ji najprej rekli Ušja, saj naj bi tam prebivali pretežno berači. Mlinska so jo poimenovali šele pozneje, ker je vodila k vodnima mlinoma na Dravi. Ob cesti, ki je pripeljala z vzhoda in se tam križala s tisto s severa, je stala gostila Pri veselem kmetu. Med drugimi naj bi v njej nekaj časa kvartal in popival tudi Nikola Tesla. Za njo je na dvoriščni strani stal trakt s tujskimi sobami, pa tudi svinjak – gostilničarji so bili v preteklosti večkrat tudi mesarji. Nek arhivski dokument ohranja podatek, da so železniške oblasti prosile lastnika Veselega kmeta, naj dvorišče tik pod železniškimi tiri končno pospravi, saj so se potniki bojda skandalizirali, ko so z vlaka na relaciji Dunaj–Trst uzrli in zavohali mesarsko smetišče. Otroci druge polovice 20. stoletja prostor ob Mlinski pomnimo še drugače – tu se je vsako leto utaboril potujoči cirkus. Dišal je po neznanem in daljnem. Prostor sam torej v sebi nosi nek izvorni kontrast, nekakšen preplet noblese in obskurnosti, središča in roba, domačega in tujega. Lahko bi celo rekli, da današnja avtobusna postaja povsem nenačrtovano odslikava espri prostora, v katerega je bila umeščena. A lahko bi ga še bolj – merilu človeka bi dobro delo.

Konec osemdesetih let 20. stoletja so načrtovanje avtobusnega terminala zastavili kot osmišljanje degradiranega območja na vzhodu mesta. Niso ga videli kot prostor z zanimivo preteklostjo ali mestnega roba s kopico zanimivih epizod, ki so tako in drugače hibernirale v zavedanju meščanov, ampak so se ga lotili kot nekakšnega reševanja območja v propadanju. Ljudem, ki so ta prostor poznali, tam živeli ali se skozenj gibali, tak pogled najbrž ni bil pisan na kožo. Če danes kdo na družbenih omrežjih objavi sliko nekdanje Mlinske ulice, se pod njo kmalu vsujejo komentarji Mariborčanov, ki jim je nekoč pomenila pomembno točko ali pot. Taka izkazovanja navezanosti na prostor so zelo dragocena, saj predstavljajo izjemen potencial za novo osmišljanje površin, ki se seveda neizbežno spreminjajo. Načrtovalci nanje v izhodišču nikoli ne bi smeli gledati kot na degradirana območja, pravzaprav zviška. Vsak prostor, tudi če trenutno ni v najboljši formi, je mogoče videti kot zanimiv sediment nalaganja dotedanjih rab. Merilo človeka je tudi spoštovanje skozi čas naloženih izkušenj.

Avtobusna postaja s konca osemdesetih let 20. stoletja je izhodiščno ali končno točko potovanj marsikoga premaknila izpred bližnjega železniškega kolodvora tja, kamor smo nekoč hodili občudovat cirkuški šotor. Koder so se nekoč spuščali k mlinom na reki. Ali kjer so se prodajalci poljskih pridelkov iz mestne okolice na poti na tržnico ali hauziranje ustavili in odžejali, nazaj grede pa morda že porabili del iztržka. Snovalci novega avtobusnega terminala so ta del mesta opisali kot skoraj propadlo urbano tkivo in ga začeli preurejati v prostor svetovljanskega stika mesta in sveta. Bodočo zgradbo so zasnovali kot spoj treh konceptov. Trgovski predel ob uličnem prostoru, obrnjen navzven, naj bi poskrbel, da bo postaja več kot zgolj postajališče avtobusov s čakalnicami in stranskimi prostori. Dajal naj bi vtis hiše ob hiši, nekakšnega prostora v korelaciji z ulico, z mestom. Drugi, osrednji in hkrati vizualno najbolj učinkovit del je bil zasnovan kot notranja pokrita ulica. Zastekljena pasaža naj bi bila nekakšna javna čakalnica, obdana s trgovsko in gostinsko ponudbo. Vanjo so pod stekleno streho umestili celo manjša drevesa z umetno ustvarjenim rastnim prostorom. Tretji del, ki meji na železniški nasip, je tisti, zaradi katerega bo zgradba sploh obstajala – peronski terminal. Na jugozahodni strani je bil načrtovan poglobljen atrij, nekakšen podhod v mesto, nad glavnim vhodom pa ogromna ura.

»Zgradba terminala je želela pokazati na mestnost obuličnega prostora, ki je prav z razbijanjem enovitosti poskušal ustvariti individualno merilo ulice in človeka, svobodo in disciplino, pluralizem in enotnost zgradbe, ki ne bi predstavljala samo funkcionalnosti prometnega objekta, ampak mnogo več. Morda preveč za današnji čas. Iskanje likovnega izraza, ki z množico detajlov razbije monotonijo dolžine 250 metrov dolgega objekta je na prelomu obdobja postmodernizma in začetka destruktivizma. Morda je prav ta mariborska ambicija, da bi dosegli in celo presegli razvoj, ob tem objektu pokazala, da je kljub kritičnosti do arhitekturne usmeritve pomembno in smiselno gledati na napredek arhitekturnih smeri ob koncu stoletja. Terminal je prejel Borbino nagrado v letu 1990 in bo gotovo ostal zapisan kot arhitekturni mejnik prizadevanj mariborske arhitekture za razvoj celostne slovenske arhitekture v drugi polovici tega stoletja,« so koncept objekta kmalu po njegovem nastanku opisali v reviji Sinteza. Tudi sama tedanjo novogradnjo pomnim kot nekaj presenetljivega in drugačnega. Nekaj, kar si je bilo treba ogledati, tudi če nisi imel namena potovati. Nato pa sčasoma kot nekaj, kar je začelo izgubljati blišč in pomen – morda v obratnem vrstnem redu.

Danes je avtobusni terminal, ki je pred več kot tremi desetletji lovil merilo človeka, arhitekturno preseženost in fascinacijo domačinov, milo rečeno, prostor, ki ga zaznamo kot predimenzioniranega, zgolj delno funkcionalnega in celo bizarnega. Še najbolj vitalen se zdi njegov zunanji del. Notranjost – zastekljena ulica – je videti skoraj tako kot nekoč Mlinska v očeh načrtovalcev nove postaje, namreč kot propadajoče urbano tkivo. Ne vem, kako je ob prometnih konicah, takrat moram biti drugje, morda je ob določenih urah postaja še deležna nekdanjega vrveža, a ob popoldnevih in nedelovnih dneh je vsekakor drugače. Prevladuje vtis, da je prostor čakalnica, a ne na avtobus, ampak na boljše življenje. Prazni lokali z napisi večinoma napotujejo nekam drugam, kamor so se preselili bivši najemniki, vrvež in kupna moč. Tja, kamor se je po propadu mariborske industrije in razvoju novih potovalnih navad šolajoče mladine preselilo življenje nasploh. Goste enega redkih delujočih lokalov pod stekleno streho pred kdo ve čim ščitijo še dodatni senčniki – morda ustvarjajo vtis ulice. Trgovinica z oblačili, nekakšen postajni butiček, mimoidoče s preprostimi papirnatimi napisi na šipah obvešča, da po želji posreduje tudi pri prodaji vina. Klopce so večinoma prazne, stojala za kolesa tudi. Na eni od klopi vedno sedi isti starec. Videti je, da ne čaka na avtobus in da ni namenjen nikamor, vsaj ne v fizičnem smislu. Drevesa, ki so jih posadili kot posebno domislico, so dejansko še tam. Pisateljici Nataši Kramberger, ki se je kot dijakinja vsakodnevno vozila v Maribor, so v odlični kratki zgodbi o prav tej postaji To so čudovito napravili takole padla v oči: »Pred vsakimi drsnimi vrati je bila na avtobusni postaji Maribor klopca za potnike, kot v parku, le da so bila tukaj tla iz betona. Na vsakih par metrov je bila v beton izklesana kvadratna gredica z zemljo in travo, gor pa je raslo mičkeno drevo, ki je imelo deblo leseno, listje pa iz listja, čeprav bi se lahko šel stavit, da je iz plastike. Na vsaki gredici je bil v zemljo zapičen bel kos papirja z napisom: Jaz nisem pepelnik. Samo poglej, kako čudovito so to zapičili!«

Avtobusno postajo Maribor, zgrajeno tik pred začetkom propada mariborske industrije in posledično upadanjem števila vsakodnevnih poti v mesto in iz njega, predvsem pa pred novo paradigmo mobilnosti, bi v novem tisočletju v vsakem primeru čakalo, kar jo je – usihanje rabe in s tem razkroj vitalnosti. Propadajoč zunanji atrij, opusteli lokali, prazne klopce in večinoma tudi prazni terminali so najbrž neizbežni. Težko jih je bilo predvideti, saj so posledica spreminjanja več paradigem, vseeno pa je zanimiv paradoks, da se javna zgradba, ki je tako smelo obljubljala preseganje devastacije prostora, sama spreminja vanjo. A tudi s tem nezadržno ustvarja plast, ki bo del neke bodoče geneze tega prostora.

Napisala: Jerneja Ferlež
Foto: Matjaž Wenzel