Zgodovinsko-pravni vidik obglavljanja: Dejanje odpora proti povratku v nedemokratično družbo ni kaznivo

“Obglavljenje” Titovega spomenika v Velenju je takoj sprožil ostre odzive: policija je dejanje označila za vandalizem in poškodovanje tuje premoženjske dobrine, mediji pa so večinoma govorili o “zavržnem dejanju”. A vprašanje, ki se poraja, je bistveno globlje: ali je dopustno in pravno upravičeno varovati spomenik človeku, ki simbolizira totalitarni režim, odgovoren za množične poboje in sistematične kršitve človekovih pravic?

O tem smo govorili z nekdanjim ustavnim in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem in zgodovinarjem ter novinarjem dr. Jožetom Možino.

“Pravno gledano gre sicer za poškodovanje tuje stvari ali celo skrunitev kulturne dediščine, za kar je zagrožena kazenska odgovornost,” pojasnjuje pravnik Jan Zobec, vendar poudarja, da v tem primeru ne gre za običajno kulturno-zgodovinsko dediščino. “To je spomenik diktatorja, ki je odgovoren za sto tisoče zunajsodnih usmrtitev, za usmrtitve, ki jih je izvedla tajna politična policija, in za množične kršitve človekovih pravic. Je simbol nedemokratičnega totalitarnega režima, ki je zaznamovan z množičnimi kršitvami človekovih pravic,” pravi Zobec in dodaja:  “Spomeniki Hitlerja, Mussolinija, Stalina morda še kje stojijo. Če stojijo v demokratični državi, stojijo tam po pomoti in v hudem nasprotju z ustavnimi temelji ter ustavnim družbenim soglasjem.”

Stalinov spomenik so 23. oktobra 1956 med madžarsko oktobrsko revolucijo podrle besne protisovjetske množice (foto: družbena omrežja)

Dejanje odpora proti povratku v nedemokratično družbo ni kaznivo

Zobec gre še dlje: “V tem pogledu torej po mojem mnenju ni več kaznivo dejanje, temveč je dejanje odpora proti povratku v totalitarno, nedemokratično, avtoritarno družbo, katere simbol je ta kip. Kaznovanje takega človeka pod pretvezo varovanja “kulturno-zgodovinske dediščine” je v resnici kaznovanje za upor proti nedemokratični oblasti, ki je spet na pohodu.” Pravi celo, da bi bilo dejanje mogoče opravičiti kot skrajno silo, podobno kot so nekateri opravičevali zasedbo RTV. Če bi zadeva prišla pred Evropsko sodišče za človekove pravice, Zobec meni, da bi kaznovanje storilca verjetno propadlo – prav zaradi 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje zlorabo pravic za uničevanje vrednot konvencije.

Veliko hujši zločin je Kučanovo uničevanje arhivov

Zgodovinar in novinar Jože Možina se strinja, da kipi diktatorjev še vedno stojijo predvsem v državah, ki niso zmogle ali hotele jasno obsoditi totalitarnega režima. “Tito je bil eden največjih zločincev 20. stoletja v srednji Evropi – število žrtev, za katere je odgovoren, je strahovito,” poudarja. Obžaluje, da se spomenike uničuje na “vandalski način”, a dodaja: “Mislim, da bi jih morali odstraniti na dostojen način in postaviti v muzej komunizma ali muzej totalitarizmov – tako ‘hišo groze’, kot so to naredili na Madžarskem (Memento Park v Budimpešti).”

Po Možinovih besedah je veliko hujši zločin proti kulturni dediščini in zgodovinskemu spominu uničevanje arhivov nekdanje SDV in Udbe v začetku devetdesetih let, ki se je dogajalo pod takratnim predsednikom Milanom Kučanom.

Stara partijca Milan Kučan in Janez Stanovnik sta poceni pridobila stanovanje v Murglah. (Foto: Bobo)

“Za to uničevanje arhivov stranke, SDV in Udbe nihče nikoli ni odgovarjal. To je bil pravi zločin proti kulturi in zgodovinskemu spominu,” pravi Možina in doda: “To je bilo prikrivanje sledi in zločinov režima.”

Oba sogovornika se torej strinjata, da pravo vprašanje ni, ali je bilo dejanje v Velenju pravno dopustno v ožjem smislu, temveč ali je sploh sprejemljivo, da demokratična država še trideset let po osamosvojitvi varuje in poveličuje simbole totalitarnega režima na javnih krajih – brez jasne označbe in konteksta. Dokler bodo ti kipi stali na osrednjih trgih kot del uradne identitete, bodo očitno še naprej vabili k spontanim “popravkom” zgodovine, ki jih država ne zmore ali noče izvesti sama.

T. B.