Zaš Brezar: Prevetriti diskurz o javnem prostoru

Zaš Brezar je krajinski arhitekt ter ustanovitelj in urednik mednarodne krajinskoarhitekturne platforme Landezine. Krajinsko arhitekturo je študiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, dlje časa pa je delal tudi kot projektant. Dejaven je kot pisec, sodeloval je v številnih domačih in mednarodnih žirijah, predaval je doma in v tujini. Platforma Landezine je danes najbolj obiskana spletna stran za krajinsko arhitekturo v svetu, nagrada LILA – Landezine International Landscape Award pa med mednarodno najbolj prepoznanimi v stroki.

Kakšen je bil začetek platforme Landezine?

Landezine sem ustanovil proti koncu študija leta 2009. Takrat je bilo spletnih platform s predstavitvami projektov krajinske arhitekture zelo malo. Študentje smo si med seboj na USB ključkih izmenjevali fotografije referenčnih ureditev. Veliko sem potoval in fotografiral krajinskoarhitekturne projekte in tako za študijske namene ustvaril spletno stran, na katero sem naložil svoje fotografije. Pozitiven odziv kolegov je pokazal, da gre za obetaven koncept, zato sem stran začel razvijati in jo odprl javnosti. Zanimanje za platformo je raslo in sčasoma so se začeli oglašati krajinskoarhitekturni biroji, ki so želeli svoje projekte dodati v našo bazo. Razvoj platforme je bil na začetku tako popolnoma organski in nenačrtovan. Nekaj let je bil Landezine moj popoldanski projekt, saj sem kot projektant takrat deloval v Studiu AKKA. Nekje od leta 2013 je Landezine postal moje edino delo, s projektiranjem se skoraj ne ukvarjam več, le sem in tja sodelujem v kakšnem zanimivem projektu na idejni ravni ali kot svetovalec.

Leta 2016 sem k sodelovanju povabil nemškega kolega Roberta Schäferja, ki je ustanovitelj priznane in nekaj časa skoraj edine strokovne revije Topos. Od ustanovitve leta 1992 je bil tudi njen odgovorni urednik. Takrat se je ravno razšel z založbo, nagrada Topos, ki jo je vodil, pa je z njegovim odhodom zamrla. Skupaj sva potem ustanovila nagrado LILA – Landezine International Landscape Award, v Ljubljani pa smo jo potem v naslednjih letih nekoliko razvili.

Kako so se skozi čas razvijale nagrade LILA?

Prve nagrade LILA smo podeljevali zgolj birojem, ki so imeli izkušnje z oblikovanjem koncepta nagrad. Nagrade projektom smo previdno vpeljali v kasnejših letih. Nismo želeli velikega števila kategorij znotraj nagrade, kot je praksa nekaterih arhitekturnih platform, ki jih imajo tudi po več kot sto. Sprva smo podeljevali nagrade zgolj za projekte v javnem prostoru. Ker smo ugotovili, da se številne kakovostne in zanimive ureditve zaradi majhnosti, enostavnosti ali zasebne rabe ne morejo uvrstiti pod to kategorijo, so danes nagrade odprte za vse tipe realiziranih projektov. Svetovna krajinskoarhitekturna sfera ni majhna, kritična masa projektov pa je relativno velika. Nagradimo malo projektov, vendar poskušamo s tem povedati čim več. Letos smo denimo nagradili šest projektov. Osebno mislim, da je bil letošnji izbor eden bolj zanimivih, nepričakovanih in želim si, da bi s tako mero relevantnih presenečenj nadaljevali v prihodnosti.

Naslednje leto praznujete 10. obletnico nagrade.

Pri Landezine se pripravljamo na deseto edicijo, saj je bila prva podeljena za leto 2016. Pozornost bomo namenili premisleku, kaj nagrade LILA sploh so, kaj pomenijo in sporočajo ter komu so namenjene. V desetih letih so postale prepoznavne v globalnih strokovnih krogih, zato terjajo previden razmislek in nek samokritičen rez v kontinuiteto.

Kako določite, kdaj je projekt kvaliteten?

Kvaliteto bi lahko določili na podlagi kriterijev, toda ta metoda kaj kmalu odpove. Za nagrade LILA se poteguje veliko število zelo zanimivih projektov, ki bi hitro zadostili kriterijem in se kvalificirali. Takšen izbor bi bil preširok. Vesel sem, da se za nagrado poteguje toliko del, v devetih letih smo prejeli prek 2000 prijav. Nagradimo pa običajno projekte, ki vsebujejo nekaj več, so presežni, posebni, iskrivi, imajo svoj izraz in se ne bojijo niti provokativnosti niti kršenja pravil. Gre za zanimive prostorske posege, ki naslavljajo družbena razmerja, okoljsko prihodnost in se pogumno in lucidno odzivajo na večplastnost odprtega prostora.

Letošnjo nagrado LILA za biro sta prejela Michael Van Valkenburgh Associates (MVVA) iz ZDA in francoski studio Wagon Landscaping. Kakšno je bilo ozadje za nagrado biroju MVVA?

Pri podeljevanju nagrade studiem ne gre za klasično žiriranje, žirija pri izbiri ni udeležena, temveč se znotraj kolektiva Landezine posvetujemo na podlagi kontinuiranega razgledovanja po mednarodni strokovni skupnosti. Te odločitve zorijo dlje časa. MVVA je aktiven v krajinskem oblikovanju vse od začetkov osemdesetih let, njegove zasnove pa so v veliki večini prestale preizkus časa. V ameriškem kontekstu gre za dokaj eksperimentalen biro z izrazito raznolikim tipološkim in izraznim razponom. Pri Landezine smo preučili njihova dela in si jih ogledali tudi v živo, v Bostonu, New Yorku, z Michaelom smo opravili intervju. V kontekstu oblikovanja javnega prostora v ZDA moramo vedeti, da je tudi podoba zelo določena, saj jo morajo potrditi različni odločevalci. Estetski ideal je še vedno zelo močno koloniziran z angleškim krajinskim slogom 19. stoletja. Park je v ZDA izraziteje estetska kategorija kot pa singularnost nekega kraja. V Evropi so načeloma odločevalci bolj dovzetni za naprednejše oblikovalske procese, ki gradijo na identiteti in edinstvenosti nekega prostora in se manj izogibajo radikalnejšemu izrazu, čudnosti in nepričakovanemu. MVVA poleg izvrstnega tehničnega znanja združuje vse te vidike v nek edinstven oblikovalski proces, ki mestoma igrivo izziva prej omenjeni ameriški kontekst in obenem ponudi večplasten in odziven javni prostor. Nedavno zaključen Brooklyn Bridge Park v New Yorku denimo izkazuje tudi spretnost v participatornih procesih. Ko so pri programiranju parka pred dvajsetimi leti vprašali lokalno skupnost, bližnje sosede na Brooklyn Heights, česa si želijo, je bil njihov odgovor jasen: ugajajočo parkovno ureditev, ki bo dvignila cene nepremičnin lastnikom, in čim manj programa, da ne bo veliko ljudi in problemov. Skozi dve desetletji pogajanj je danes tam programsko izredno bogat javni prostor, kar je v nepremičninskih dinamikah New Yorka velik dosežek. Zanimivi pa so tudi manjši projekti MVVA, kjer je osebni izraz bolj otipljiv. V svoje projekte zelo pogosto vključijo kaj, kar izgleda nenavadno in ne želi vedno zgolj ugajati uporabnikom. Tako gradijo na prepoznavnosti in obujanju določenih elementov krajine v zavest obiskovalcev. To čudnost običajno dosegajo z uporabo kamna, kot bi želeli vedno izraziti nekaj, kar ‘leži spodaj’, in iz tega tvoriti nove podobe in tako obuditi krajino v zavest ljudi.

Kakšni pa so bili glavni razlogi za nagrado LILA biroju Wagon Landscaping?

Pri Wagonu delajo predvsem manjše, ožje usmerjene projekte. V krajinski arhitekturi se večkrat sprašujemo, kako prostor oblikovati s čim manj porabljenega materiala, čim manj emisij in okoljsko problematičnega premikanja večjih mas odpadnega gradbenega materiala. Tega skoraj v celoti obdržijo na lokaciji ter vključijo v novo ureditev. Odpadni gradbeni material večkrat tudi izbirajo na lokalnih odlagališčih, ta služijo tudi kot dodaten navdih v samem oblikovalskem procesu. Gre za oblikovanje z najdenimi materiali. V manjšem merilu je tako oblikovanje precej mogoče, vprašanje, ki ga Wagon izzove, pa je tudi, kako bi tak princip uporabili pri večjih projektih.

Zelo poznan projekt studia Wagon je Asphalt Jungle, kjer so obstoječi asfalt razbili in ga ponovno uporabili.

Ideja o razbijanju, perforiranju in preoblikovanju obstoječega asfalta je med drugim prišla iz znanega umetniškega dela Burning and Walking (Lois Weinberger, 1992). Idejo so razširili in raziskali njene tehnične učinke v različnih kontekstih, materialih in predvsem, kako recikliran asfalt vpliva na tla in rastne pogoje rastlin. Veliko eksperimentirajo z naravnimi procesi in sukcesijo, uporabljajo invazivne vrste, čemur se zaradi njihove odpornosti na spreminjajoče se klimatske razmere kmalu ne bomo mogli več izogniti.

Provokativen projekt, ki ste ga letos nagradili z oznako ‘posebna omemba, special mention’, je projekt Shanghai Super Tube biroja Fishdesign na Kitajskem. Gre za fantazmično oblikovanje podmostja, ki najde inspiracijo v umetnih, urbanih krajinah.

V krajinskoarhitekturnem svetu je danes glavni fokus na okoljskih vprašanjih. Cel kup izredno problematičnih izrazov se uporablja z visoko frekvenco, pa naj si bo ‘zelena infrastruktura’, ‘na naravi temelječe rešitve (nature-based solutions)’ in ‘ekološka estetika’. LILA si seveda želi odkriti nove relevantne pristope k oblikovanju krajin, prepozna pa tudi prej omenjeno edinstvenost nekega posega. Super Tube je tak projekt. Seveda nismo želeli poslati sporočila, da morajo vsi tovrstni posegi izgledati tako kot ta. Nagrada je šla predvsem izrazu in edinstvenosti tega projekta in morda celo kritiki ‘ekološke estetike’, ki tako izrazito dominira v krajinskem oblikovanju, velikokrat zgolj kot stil. Prilagoditve na klimatske spremembe so res izrazito preplavile diskurz o oblikovanju krajine, kar je v osnovi pozitivno, vendar bi moral ta biti vseeno veliko širši. Mislim, da je pri nagraditvi Super Tuba nastala neka nelagodna tišina, saj je danes zaradi okoljske problematike težje razumeti projekte, ki vidno izkažejo spoštovanje do urbanega, celo hiperurbanega, kaotičnega ali kot ste rekli v vprašanju, ‘umetnega’. Kot eden od petih žirantov sem zelo vesel te nelagodne tišine in debate, ki jo želi odpreti. Taki trenutki so zelo pomembni za pomen nagrade.

Projekt The Warsaw Uprising Mound Park je zanimiv ravno zaradi svoje abstraktnejše podobe.

Umetna vzpetina je nastala kot odlagališče ruševin mesta Varšave, ki je bilo v drugi svetovni vojni zelo uničeno. Čez čas je vzpetino prekrila vegetacija. Studia Archigrest in TopoScape sta poskušala globoke plasti tal, ruševine ponovno razkriti in jih na abstrakten način pokazati kot artefakte. V parku ni prisotnih veliko pojasnjevalnih tabel oz. se nahajajo v ločenem delu. S tem oblikovanje parka obiskovalcem omogoči bolj odprto interpretacijo prostora. Avtorji parkovne zasnove poskušajo nedirektno sugerirati, kaj bi se v preteklosti na lokaciji lahko dogajalo, in pri obiskovalcih izzvati radovednost ter zanimanje za pomen prostora in njegovo zgodovinsko razplastenost. Kadar obiščemo prostore, ki so abstraktneje zasnovani, se med uporabnikom in prostorom zgodi drugačen proces razumevanja, ki vključuje prevpraševanje, domišljijo, nedoločnost. Taki prostori so običajno bolj zapomnljivi, pustijo močnejši vtis.

Kakšna je vloga krajinske arhitekture danes?

Zelo pomembna se mi zdi estetska vloga, vendar ne v smislu ugajanja, temveč bolj reagiranja na politično dimenzijo prostora. Kako nek oblikovan prostor preko estetske izkušnje odslikava družbeno-politično situacijo, kakšne probleme zrcali in kakšno zvezo ima to z realnim življenjem. Katere neprijetnosti v prostoru zastremo z zeleno preprogo, jih odrinemo iz pogleda javnosti, katerih ne bi smeli in zakaj. Predvsem me zadnje čase zanima, kdaj je družbena odgovornost oblikovalca, da oblikuje nekaj, kar ni prijetno, kar razgalja druge družbene probleme. Takim projektom bi morda lahko rekli platforma za demokratičen dialog. Tako kot Wagon razgali gradbene odpadke. Ali pa tako kot je v naši bližini Trg republike za nekatere neprijetno prazen. Si predstavljate, kako žalostna novica za demokratičen javni prostor bi bila ozelenitev tega trga, ki ima tako pomembno funkcijo prav s svojo praznino, da čaka in posluša? Tudi v naši bližini, ob robu Ljubljanskega barja, projekt RCERO s svojimi fasadami kar kriči od ozaveščanja o ravnanju z odpadki in tako sodeluje v javnem prostoru. Vse te značilnosti so morda za nekoga lahko neprijetne, vendar menim, da so nujne in pravilne. Če se kje skriva prej omenjena ekološka estetika, se v tej neprijetnosti soočenja veliko prej kot v navidezno ‘naravnih’ zasaditvah, zelenih fasadah in drevesih na strehah. Menim, da je prav tovrstna artikulacija estetske izkušnje odprtega prostora tista usposobljenost, ki je lastna krajinski arhitekturi in jo loči od drugih sorodnih disciplin. Prekomerno harmoniziranje prostora ima lahko zavajajoče in tako negativne družbene učinke. Menim, da je koncept slikovite krajine in idilične narave čedalje nujneje zavreči, če se želimo odkrito lotiti težav, povezanih z družbeno-okoljskimi spremembami.

Kaj si misliš o čedalje bolj priljubljenem konceptu na naravi temelječih rešitev?

Izraz res pridobiva na popularnosti, se mi pa zdi zgrešen, nesmiseln. Sprašujem se, kaj pomeni ‘na naravi temelječe’. Ampak če pustimo ob strani neproduktivno dialektiko kulturnega – naravnega, se tudi besedi ‘rešitev’ poskušam izogibati, saj deluje zelo pretenciozno. Kaj je rešitev in za koga je nek poseg v resnici rešitev? Predvsem javni prostor je kaotičen, v njem tekmuje veliko interesov: javno – zasebno, razvoj – varstvo, različne družbene skupine, druga živa bitja itd. Vedno gre za usklajevanje. Iz priznanja ali bolje spoštovanja do tistih, ki ne uživajo ‘rešitve’, bi morali ta izraz opustiti, saj sicer izpade družbeno gluh ali vsaj pokroviteljski. Sam raje uporabljam besedo poseg ali ukrep. Poleg izraza, ki prihaja seveda iz angleščine (nature-based solutions), je problematično tudi dejstvo, da se prijema in je vse bolj uporabljan, tudi na ravni Evropske unije. Ta popularnost pelje do zadrege, ko bo ta besedna zveza preglasila stroko, kot je krajinska arhitektura. ‘Na naravi temelječe rešitve’ ne smejo postati izhodišče oblikovanja javnega prostora, ker gre za zelo okrnjen koncept, ki se ne ukvarja dovolj z drugimi družbenimi temami, kot so kulturne danosti v prostoru, dediščina, prej omenjene politične funkcije javnega prostora, oblikovalski izraz itd.

Nagradili ste tudi ameriški projekt za javni park Shirley Chisholm State Park v New Yorku in kanadski projekt manjše ureditve študentskega kampusa Science Courtyard. Ali lahko to gesto razumemo kot odziv na trenutno stanje v ameriški krajinski arhitekturi?

Seveda. Oba projekta predstavljata relevanten pristop k načrtovanju. Pri prvem gre za projekt prilagoditve zarasle deponije z minimalnimi sredstvi. V ZDA, predvsem v mestih, smo vajeni astronomskih cen izvedbe projektov. Deloma je to zaradi potrebe po kvalitetni izvedbi zaradi izredno velike uporabe površin in opreme. Deloma pa gre pogosto tudi za preveč oblikovanja, veliko opreme, oblik, za preveliko število materialov in stikov na kvadratni meter. Shirley Chisholm State Park pa ponudi veliko treznejši in enostavnejši odgovor za razmeroma malo denarja. Ponudi zgolj krajino z zelo previdno umeščenimi programi. Druga ureditev, na študentskem kampusu v Kanadi, pa sicer zelo togi strukturi kampusov, ki se ponavlja v večini anglosaških držav, ponudi neko novo merilo in igrivost, ki jo študenti nagrajujejo z uporabo. Torej gre za projekt, ki lahko predstavlja pristop k preoblikovanju nekaterih kampusov, saj izboljša kakovost študijskega okolja za študente.

Kako veš, da fotografije projektov, ki so jih biroji poslali za objavo pri Landezine, niso bile deležne dodatne računalniške obdelave?

Pri posredovanih fotografijah res večkrat opazimo, da je slikovno gradivo računalniško obdelano. Običajno gre za nedolžne posege, računalniško dodelane tratne površine, ki se po setvi še niso uspele dobro zarasti in se po vsej verjetnosti bodo. To ni sporno. Težava so lahko nedovoljene rabe fotografij. Večkrat se je pripetilo, da so objavljene fotografije ali deli fotografij pristali kot del nekih drugih vizualizacij za nek drug projekt. Torej ni šlo zgolj za referenco, ampak za vdelavo tuje fotografije obstoječega projekta brez dovoljenja. Zares velik problem pa so besedila, ki jih posredujejo biroji. Nekateri pri pisanju besedil uporabljajo umetno inteligenco in je jezik posledično suhoparen. Podobno neustrezni in nezanimivi so opisi projektov, ki jih pišejo najeti pisci, ki nimajo ustreznega znanja o oblikovanju in so posledično teksti tržno usmerjeni, opisujejo utopične situacije in močno olepšane učinke projekta. Tukaj gre za erozijo strokovnosti in taki teksti ne pripomorejo k ozaveščanju o pravih problemih in razumevanju okolja.

Lahko navedeš kakšen konkreten primer?

Na žalost jih je veliko in mislim, da ni potrebe po izpostavljanju enega. V spominu mi je sicer ostal opis izvrstnega projekta Times Square v New Yorku biroja Snøhetta, ki je tudi prejemnik nagrade LILA za biroje. Tekst je sicer navajal resnične podatke in ni bil nikakor etično sporen. Bil pa je izrazito tehnicističen in je ignoriral celotno dodano vrednost projekta. Pred desetimi leti sem obiskal njihov biro na Manhattnu in takrat je bila izgradnja trga v polnem razmahu. Gre namreč za prvo elektrificirano in osvetljeno ulico v New Yorku, kjer so posnemi tudi več kultnih noir filmov. V tem duhu se je Snøhetta duhovito in obenem zelo subtilno poigrala z oblikovanjem urbane opreme. Oblikovanje klopi je navdahnjeno z značilnimi oblikami avtomobilov iz petdesetih let, za tlakovanje so izbrali črno-beli tlak, ki spominja na ambient noir filmov, pri detajlih pa so uporabili kovino, ki reflektira odsev ikoničnih svetlečih reklamnih panojev in tako pričara edinstveno izkušnjo. Birojski opis projekta pa govori zgolj o parametrih povečanja javnega prostora, vzdržljivosti materiala, skratka o pragmatičnih vidikih ureditve, ki so bili v veliki meri že v samih ciljih projektne naloge. Dodana kulturna vrednost projekta je bila zamolčana.

Kje delajo najbolj zanimivo, provokativno in izzivalno krajinsko arhitekturo?

Največji prispevek krajinske arhitekture ni v okraševanju, olepševanju, navdušujočih efektih in prijaznih lepih podobah, temveč takrat, ko se razgalijo problemi, ki jih v prostoru ne zmoremo rešiti. To se mi zdi danes veliko bolj relevantno, kot pa apliciranje stilov in ugajanja s formo. Na vprašanje, kje delajo takšno krajinsko arhitekturo, najraje ne bi odgovoril. Osebno sta mi zelo zanimivi Nizozemska in Švica, kjer je veliko eksperimentiranja. V tem smislu jih razumem kot krajinska laboratorija. Nizozemska je dežela, kjer je človek krajino skozi čas dodobra preoblikoval in jo tudi dobesedno dodal. Nizozemci posedujejo zelo veliko znanja o vodnem inženirstvu, saj je država prepredena s kanali. Poleg tega je teren raven, kar omogoča prostor za eksperimentiranje, saj ima majhna topografska sprememba veliko večji vpliv kot npr. pri nas. Švicarji na drugi strani pa so zaradi goratosti soočeni z veliko bolj dramatično in navpično krajino. V Zürichu je prisotnih veliko res zanimivih krajinskoarhitekturnih birojev. Izrazita morfologija teh dežel je bistveno vplivala na razvoj tamkajšnje stroke in oblikovalske procese.

Ali lahko kot krajinski arhitekt uspeš v Sloveniji?

Seveda lahko, vprašanje pa je, ali tudi finančno.

Kako krajinsko arhitekturo razviti v Sloveniji?

Vprašanje je v resnici zelo kompleksno. Najbrž pa z aktivizmom, ozaveščanjem, posodobitvami zakonodaje, vztrajnostjo in predvsem dobrimi idejami.