Zakaj je minimalna plača avtocesta v inflacijo, gospodarsko odrast in revščino?

4 hours ago 25

ARTICLE AD

Vladni Dedek Mraz nas je še enkrat presenetil in obljubil drastično povišanje minimalne plače – tokrat kar na 1000 evrov neto. S tem naj bi Levica in vlada kazali svoje krepostne moralistične mišice ter dokazovali, kako jim je mar za delavski razred. Skrbijo za tiste “najranljivejše”, trdijo. Kaj pa bo minimalna plača v resnici prinesla? Empirično dokazano dolgoročno revščino, gospodarsko odrast in neizbežno inflacijo. Zakaj?

Če želimo razumeti, moramo začeti z osnovami. Kaj sploh je plača? Aktivisti, ki vodijo slovensko vlado, vam bodo povedali, da je to mezda, ki jo bogati kapitalisti dajejo delavcem za opravljeno delo, a da je ta mezda v resnici izkoriščevalska, saj delavci opravijo vse delo, obdržijo pa le del opravljenega dela. Se pravi: po tej logiki, če je dodana vrednost delavca 5000 evrov, delavec pa dobi 3000 evrov bruto oziroma 1800 evrov neto, to pomeni, da je lastnik sredstev produkcije (kapitalist) delavcu ukradel 2000 evrov. Vloga države pa je, da količino “ukradenega” čim bolj zmanjša – vse do končne socialistične nirvane: delavskega samoupravljanja.

Preberite še: Slovencem od plače ostane najmanj med vsemi državami v Evropi

Kaj je plača v resnici?

Plača je cena dela – njena vrednost pa se (običajno) oblikuje na prostem trgu. Nič več in nič manj kot to. Plača ni moralna nagrada niti socialni dosežek, ampak izključno cena dela. Ker se oblikuje na trgu, tako kot cene vsega blaga in storitev, ne more biti stvar želja ali dobrih namenov, temveč rezultat produktivnosti podjetja ter ponudbe in povpraševanja. Ko država z zakonom določi, da mora biti ta cena višja, s tem ne ustvari niti enega samega dodatnega kruha, čevlja ali storitve. Samo prepove, da bi se delo prodajalo pod določeno ceno.

Ekonomija se na to ne odzove s čudežem, temveč s prilagoditvijo. Predstavljajte si, da bi vlada v dogovoru z multinacionalko Mars Incorporated določila, da je od jutri naprej cena čokoladice Snickers tri evre na kos. Vlada bi bila na videz zadovoljna, saj bi pobrala več davkov. Proizvajalec bi bil zadovoljen, ker bi imel višje profite. Edini nezadovoljni bi bili potrošniki. In ker na srečo ne živimo v socializmu, kjer so bili potrošniki prepuščeni na milost in nemilost trgu, bi ti preprosto nehali kupovati Snickers in bi raje posegali po Lidlovih ali Hoferjevih, enako dobrih ponaredkih.

V prostotržnem kapitalizmu, kjer se podjetja borijo za stranke, torej ne moremo imeti nacionalnega urada za določanje cen – iz istega razloga pa ne bi smeli imeti niti nacionalnega urada za določanje plač. Težava je, da ga v resnici imamo – vsaj kar zadeva minimalne plače. Imenuje se izvršilna oblast oziroma Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki vsake toliko časa z dekretom, povsem izven ekonomskih realnosti, določa, kakšna bi morala biti minimalna plača. Ker imamo skrajno levo vlado, se je minimalna plača v času mandata eksplozivno zvišala – na tako absurdno raven, da je bruto-bruto strošek delavca že zelo podoben plačilu treh evrov za čokoladico Snickers.

Eksplozivna rast in zakaj je to slabo

Če je bila januarja 2022 minimalna bruto plača 1074,43 evra (približno 778–780 evrov neto), je 1. januarja 2023 eksplozivno poskočila na 1203,36 evra (približno 878–880 evrov neto), 1. januarja 2024 na 1253,90 evra (okoli 902 evra neto), za prihodnje leto pa je minister Luka Mesec napovedal, da se bo neto minimalna plača dvignila do magične meje 1000 evrov.

Zakaj je to slabo? Zakaj ne bi delavcem privoščili več denarja, ki bi ga sicer pobrali kruti kapitalisti s cigarami v ustih? Zato, ker podjetniki niso karikirani kapitalisti s cigarami v ustih, temveč običajni ljudje, ki – tako kot delavci – pogosto životarijo iz meseca v mesec in se ob koncu vsakega meseca sprašujejo, ali bo dovolj za izplačilo vseh plač ali pa bo podjetje zdrsnilo v likvidacijo.

Tipično slovensko podjetje nosi breme visokih prispevkov na delo, dragih energentov, regulacij, davkov, najemnin, okoljskih zahtev in obsežne administracije. Plača, ki jo delavec vidi na svojem računu, je za podjetje le del stroška. Dejanski bruto-bruto strošek dela je bistveno višji. Ko država ad hoc dvigne minimalno plačo, ne dvigne le neto izplačila, temveč celoten strošek zaposlitve. Ta strošek pa ne pade na abstraktni “kapital”, temveč na zelo konkretno bilanco podjetja.

Povprečen Slovenec, ki pogosto govori o pogoltnih trgovcih, si predstavlja, da Spar pri prodaji zamrznjene pice za 2,99 evra polovico cene zadrži kot dobiček. Kako daleč je to od resnice, pokaže primer Appla – enega najbolj profitabilnih podjetij na svetu – ki ima operativne marže med 25 in 27 odstotki. Za telefon, ki stane 1000 evrov, podjetje ustvari približno 250 do 270 evrov dobička pred davki. Za večino drugih podjetij pa je že 10-odstotna marža nedosegljiva želja.

Po uradnih podatkih AJPES so slovenska podjetja v letih 2022–2024 dosegala povprečno EBIT-maržo okoli 5,4 odstotka – in to še preden se odštejejo obresti in davki. EBIT-marža podjetja Spar Slovenija znaša zgolj 2,29 odstotka, večina drugih trgovcev pa še manj.

Ta raven je značilna za mala in srednja podjetja, kjer so vhodni stroški visoki, konkurenca pa močna. Neto dobiček je pogosto še nižji ali celo negativen, ko se upoštevajo vsi stroški, amortizacija in davki. Zato številna podjetja težko rastejo ali ustvarjajo rezerve za investicije. Posebej izpostavljen je podizvajalski grozd v avtomobilski industriji, ki zaradi brutalne mednarodne konkurence deluje z dobesedno papirnatimi maržami.

Podjetja imajo le dve možnosti

Ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec Milton Friedman je pogosto poudarjal: država ne more obdavčiti podjetij. Kaj so podjetja? Podjetja ne obstajajo. Ne moremo obdavčiti miz, stolov, računalnikov in pisarn. Podjetja so ljudje. Obdavčijo se lahko samo ljudje.

Ker je operativna marža nizka, imajo podjetja malo ali nič prostora za absorpcijo dodatnih stroškov, kot so dražje delo ali administrativni dvigi obremenitev. Takšen pritisk jih hitro prisili v dva pojava: bodisi zviševanje cen blaga in storitev bodisi rezanje stroškov.

Da to drži, smo empirično občutili na lastni koži, ko je država povsem izven ekonomsko-fiskalnih okvirov realističnega poslovanja višala minimalne plače in sprejela plačno reformo javnega sektorja, ki zaposlene v javni upravi postavlja v še bolj privilegiran položaj v primerjavi z zasebnim sektorjem. Ves čas mandata trenutne vlade smo po inflaciji nad povprečjem Evropske unije in evroobmočja. Nekaj časa smo bili celo absolutni rekorderji, po podatkih OECD pa smo še vedno rekorderji po inflaciji hrane – inflaciji, ki jo nižji sloji prebivalstva najbolj neposredno občutijo.

Ekonomski cikli zaposlovanja praviloma delujejo v približno petletnih intervalih, in prav zdaj se kažejo prvi obrisi katastrofe, ki se pripravlja: podjetja z nizkimi operativnimi maržami so že začela odpuščati delavce, ki opravljajo dela z najnižjo dodano vrednostjo, saj delavec, ki podjetju ne prinese niti toliko dodane vrednosti, da bi pokril bruto-bruto strošek svojega dela, podjetju predstavlja aktivno izgubo.

Oba pojava – odpuščanje delavcev v proizvodnji in visoka inflacija – sta jasna in povsem predvidljiva posledica dejstva, da podjetja niso vreče denarja, iz katerih je mogoče poljubno jemati. So mehanizmi zasebnega lastništva produkcijskih sredstev, ki delujejo na izredno ozki meji med dobičkom in izgubo. Ko jim dodatno obremeniš najpomembnejši vhodni strošek – delo –, jih prisiliš v obrambne reakcije. Te reakcije niso zlobne, temveč racionalne in nujno potrebne za preživetje. Trg ne nagrajuje dobrih namenov, temveč preživetje.

V okolju nizkih marž se zato inflacija skoraj neizogibno pojavi kot ventil, s katerim podjetja skrbijo za lastno preživetje. To pa ni pojav zgolj v zasebnem sektorju, temveč tudi v javnem – tam, kjer se javni sistemi srečujejo s tržnimi mehanizmi. Spomnimo se podražitev vrtcev, potem ko so se močno zvišale plače v javnem sektorju.

Na koncu minimalna plača pomeni, da dvig minimalne plače v praksi plačajo vsi potrošniki, tudi tisti z minimalno plačo – oziroma ravno tisti z najnižjimi prihodki so prizadeti najbolj. Ironija je skoraj poetična: država je s prekomerno javno porabo, zalivanjem javnega sektorja z denarjem ter iracionalno politiko višanja minimalne plače povzročila visoko inflacijo, zdaj pa želi požar, ki ga je sama zanetila, gasiti z bencinom. Višji davki na plače, iz katerih bo v resnici več dobil proračun kot delavci sami, bodo imeli za posledico še višje cene hrane, storitev, najemnin in energije.

Delavci bodo imeli v žepu tisoč evrov, realno pa si bodo lahko privoščili manj, kot so si lahko s 800 evri pred tremi leti, če ne bi bili izpostavljeni drastični inflaciji.

Kot je opozoril direktor Planet TV Uroš Urbanija, je minister Mesec včeraj – čeprav se tega morda še sam ni povsem zavedal – izračunal, da so naše plače zgolj zaradi ekstremnih podražitev, ki jih je v treh letih povzročila ta vlada, realno nižje za približno 18 odstotkov. To pomeni, da so posamezniku s 1000 evri v žepu posredno odvzeli okoli 180 evrov na mesec.

Pri tem sploh ne upoštevamo dejstva, da je trenutna oblast človeka z minimalno plačo zaradi razveljavitve Janševe dohodninske reforme prikrajšala za približno 1000 evrov letno; tistega s povprečno plačo za okoli 2500 evrov in tistega s trikratnikom povprečne plače za približno 5200 evrov. Vse to v imenu ideologije, saj je vlado motilo, da bi splošna dohodninska reforma relativno več prinesla tudi premožnejšim – čeprav bi v resnici več prinesla vsem Slovencem in manj pogoltni državi, ki neracionalno zapravlja.

Mednarodni primeri jasno kažejo, da višanje minimalne plače vodi v revščino

Državno reguliranje plač se je skozi zgodovino vedno končalo enako. Višji stroški dela, povezani z umetnim povečevanjem denarja v obtoku, so vodili v gospodarsko stagnacijo, inflacijo in večjo revščino za najranljivejše.

V Ameriški Samoi, ki jo ZDA upravljajo kot zunanje ozemlje, je bila v začetku dvatisočih let s strani lokalne uprave vsiljena višja minimalna plača. Tamkajšnja podjetja so se večinoma ukvarjala s predelavo rib – dejavnostjo z izjemno nizkimi operativnimi maržami. Rezultat je bil povsem predvidljiv: zmanjšanje zaposlenosti, slabši delovni pogoji, zmanjševanje delovne sile, kronična brezposelnost, zapiranje obratov in inflacija. Na koncu je otoška skupnost za preživetje postala odvisna od humanitarne pomoči iz celinskih Združenih držav. Gre za šolski primer, kako minimalna plača, določena zunaj lokalnega trga, negativno vpliva na delovna mesta v ranljivih gospodarstvih. Samoa je zaradi svoje majhnosti in vpetosti v širšo federacijo ter globalne trge v marsičem primerljiva s Slovenijo.

V Kaliforniji, ki jo že desetletja obvladujejo socialistično usmerjeni demokrati, so lastniki verig hitre prehrane opozorili, da je povišanje minimalne plače na približno 20 ameriških dolarjev na uro (po aprilskem povišanju s 16 dolarjev) v zelo kratkem času povzročilo zvišanje cen menijev, krajšanje delovneg

Read Entire Article