Afera “Litijska” se razvija po pričakovanjih: pravosodje preganja zgolj sodelavce Švarc Pipanove

Afera “Litijska” se razvija po pričakovanjih – pravosodje bo očitno zavarovalo ključne osebe, ki so omogočile izpeljavo posla, in sicer predsednika vlade Roberta Goloba, nekdanjo pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan in finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Specializirano državno tožilstvo v svoji ovadbi, ki jo lahko vidite v tem članku, od sodišča zahteva preiskavo zgolj zoper dva nižja uradnika pravosodnega ministrstva, podjetnika, ki je z dobičkom prodal razpadajočo stavbo, in gospodarsko družbo. Prejeli pa smo tudi osupljive informacije o političnem “pritisku” na tožilca, ki je pripravil kazensko ovadbo. 

Bistvo afere “Litijska” je naslednje: Ministrstvo za pravosodje (takrat pod vodstvom Dominike Švarc Pipan, SD) je konec decembra 2023 kupilo razpadajočo stavbo na Litijski cesti v Ljubljani za veliko višjo ceno, kot jo je zgolj štiri leta prej kupil obalni podjetnik Vežnaver. Ne samo to, v stavbo naj bi se po adaptaciji preselili sodniki, a se je kmalu izkazalo, da je že sama konfiguracija prostorov neprimerna za njihovo delo. Nato je izbruhnila medijska afera, ki se je začela v mediju blizu Gibanja Svoboda, zato so številni ocenili, da gre za napad Gibanja Svoboda na Socialne demokrate oz. za znotrajkoalicijski boj. Zaradi afere je odstopila pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, saj je bil prav njen podpis na kupoprodajni pogodbi. Nista pa odstopila finančni minister Klemen Boštjančič in predsednik vlade Robert Golob. Več o njuni odgovornosti v nadaljevanju.

V uredništvu smo prejeli kazensko ovadbo Specializiranega državnega tožilstva, ki od okrožnega sodišča v Ljubljani zahteva sodno preiskavo zoper dva nižja uradnika pravosodnega ministrstva, in sicer Uroša Gojkoviča in Simona Starčka. Kot že rečeno pa SDT zahteva tudi sodno preiskavo zoper Sebastjana Vežnaverja, obalnega podjetnika, in gospodarsko družbo “Cenzurirano medijsko svetovanje d.o.o.”.

Gojkoviču in Starčku očitajo zlorabo položaja ali zaupanja, Vežnaverju pomoč pri zlorabi položaja ali zaupanja, enak očitek pa velja tudi za gospodarsko družbo. Natančneje, tožilstvo Gojkoviču, nekdanjemu generalnemu sekretarju na pravosodnem ministrstvu, in Starčku, nekdanjemu vodji Službe za nepremičnine in investicije ter varnost, očita, da sta pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabila svoj položaj in s tem nekomu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, po drugi strani pa posledično povzročila premoženjsko škodo.

Že na tej točki je ovadba precej nenavadna, saj tožilstvo ne navaja, da sta ravnala v svojo korist, pač pa v korist nekoga drugega, obalnega podjetnika. Kakpna bi lahko bila torej njuna motivacija za protipravno dejanje?

Kazenska ovadba po drugi strani povsem “ekskulpira” oz. razbremeni krivde nekdanjo pravosodno ministrico in jo kratko malo predstavi kot žrtev njenih uradnikov, ki naj ji ne bi ustrezno predstavili pomanjkljivosti stavbe. Denimo, da skupna površina prostorov ni zadostna, da stavba ni imela ustreznega veljavnega izkaza o toplotnih značilnostih stavbe, da nepremičnina ni bila zemljiškoknjižno urejena in da stavba ni bila vseljiva.

A ravno ta del se zdi povsem neverjeten in celo bizaren. Povsem nemogoče se zdi, da ministrica ni bila seznanjena s stanjem stavbe, saj je nakup na družbenem omrežju promovirala, se z njim bahala, pred tem pa poslancem in poslankam državnega zbora samozavestno razlagala o investicijskih načrtih ministrstva. Več – TUKAJ.

Vir: Facebook

V kolikor predpostavljamo, kar se zdi skoraj nemogoče, da ministrica ni bila seznanjena s pomanjkljivostmi stavbe, potem ne moremo priti do drugačnega zaključka, kot da je ravnala izredno malomarno, saj se o večji investiciji ministrstva očitno sploh ni pozanimala.

In tudi če se ni pozanimala, je bila prav ona nosilka odgovornosti nakupa kot pravosodna ministrica, predvsem pa podpisnica pogodbe o nakupu poslovne stavbe. Brez njenega podpisa nakup stavbe ne bi bil mogoč. Kot podpisnica pogodbe in kot ministrica, torej vrhovna avtoriteta pravosodnega ministrstva, je po vseh znanih pravnih uzancah odgovornost za zgrešeni nakup na njej, ne na njenih sodelavcih, ne glede na domnevne pomanjkljivosti njihovega dela.

Še bolj bizarno je, da tožilstvo bremeni podjetnika Vežnaverja, da je nepremičnino prodal ministrstvu, kljub temu da je vedel za pomanjkljivosti stavbe. To je tako, kot da bi se kupec avta odločil kupiti hišo z belo fasado, a je na koncu kupil fasado z rumeno barvo – nato pa bi tožilstvo preganjalo prodajalca hiše z rumeno fasado.

Je cilj tožilstva zavarovati državni politični vrh?

Predvsem pa bode v oči, da del kazenske ovadbe nista drugi dve ključni osebi, poleg Dominike Švarc Pipan, in sicer finančni minister Klemen Boštjančič in predsednik vlade Robert Golob. Zakaj? Prav finančni minister je bil ključen pri tem, da so se zagotovila sredstva za nakup stavbe. Nakup namreč ni bil načrtovan v državnem proračunu za leto 2023 niti v dveh rebalansih proračuna, zanj posledično ni imel zagotovljenih sredstev in investicijske dokumentacije, denar za nakup pa je bil zagotovljen kar iz proračunske rezerve. Računsko sodišče je ugotovilo, da je ministrstvo kršilo zakon o javnih financah.

Odgovornost za nakup pa seveda sega tudi do premiera Goloba, saj je vlada sporni nakup izglasovala soglasno (vir).

Vir: Gov.si

In kakor da ne bi bila že sama kazenska ovadba (milo rečeno) nenavadna, pa so nas dosegle informacije, da naj bi se pod ovadbo podpisani tožilec Boštjan Valenčič (poznan iz primera Trenta) med pisanjem znašel pod političnim pritiskom svoje nadrejene in stranke Gibanje Svoboda. Od njega naj bi očitno zahtevali, pod pretnjo notranjega nadzora, da je ovadba napisana “pravilno” in vložena mimo vložišča … torej v roke izbranega in dogovorjenega sodnika. To naj bi neki sodnici zaupal sam Valenčič.

Valenčiča smo prosili za komentar. Njegov odgovor še čakamo.

S. K.