Vsakodnevno polnjenje na javnih polnilnicah ali blokovsko življenje lastnika električnega avtomobila

Pred nekaj meseci sem se preselil iz oddaljenih kotičkov naše žepne državice bližje večjim mestnim jedrom in ugotovil, da so tu težave še večje kot na podeželju.

Pri hiši imamo še iz časov pred selitvijo dve električni vozili in po njej je eno praktično ves čas v pogonu zaradi dnevne vožnje v službo, ki bi morala znašati največ 70 kilometrov dnevno, a za zdaj nanese kar 220 km. Računam, da se bo to hitro spremenilo, a tu se kljub temu, da nova hiša nima sončne elektrarne, pri mesečnih stroških za gorivo kažejo pozitivni rezultati v prid elektrike. Račun za elektriko je dobrih 100 evrov višji kot bi bil brez polnjenja avta, toda za enako število prevoženih km s klasičnim vozilom bi za gorivo plačal vsaj štirikrat več. Prvi del enačbe se torej v začetnem obdobju obnese, težava je pri drugem vozilu.

Na prejšnji lokaciji sem obe vozili polnil brez težav, na novi so se pri isti polnilnici pojavile težave z drugim vozilom, saj elektro števec po minuti in pol izklopi elektriko. Medtem ko se prvi lepo polni čez noč in brez težav pridobi energijo za dobrih 200 km dnevno, imam(o) z drugim težave.  Razlog za to je verjetno v tem, da želi začeti polnjenje s polno močjo, ki je v tem primeru 22kW, in preden polnilnica to zaustavi, slednje zazna števec in začne odštevati za odklop, kljub temu da že po nekaj sekundah moč polnjenja pade krepko pod dovoljeno obremenitev. Tako že več kot tri mesece čakam na podporo elektra, da težavo odpravi, in v tem času polnim avto na javnih polnilnicah. Gre za avto, ki nima možnosti hitrega polnjenja (z enosmernim tokom), saj je bil, preden smo sprejeli odločitev o selitvi, namenjen le lokalnim opravkov, po novem pa z njim občasno prevozim tudi do 300 km dnevno. Večinoma jih sicer toliko naredim v celem tednu, a zgodi se tudi kakšna daljša pot. Teoretično bi moral z enim polnjenjem do polne kapacitete imeti dovolj zaloge, a se pozimi doseg zmanjša in avto ima avtocesti hudo visoko porabo, kar pomeni, da bi šlo na tesno. Za piko na i se najbližja javna polnilnica z zelo spodobno ceno polnjenja, ki je dober kilometer stran od novega bivališča, noče pogovarjati s tem vozilom, kar mi kar mi ob naslednji javni polnilnici, ta je oddaljena že 3 km, še dodatno zaplete stvari.

Problem rešujem s polnilnico, ki je najbližje službi, oddaljena je dobrih 500 metrov, a je tam polnjenje relativno drago. Preračunano me stane 100 kilometrov nekaj manj kot 6,5 evrov, kar je približno en evro bolje, kot če bi imel zelo varčnega dizla, ali tri evre ceneje kot pri bencinsko gnanem agregatu. Oba imata pri mestni vožnji še konkretno višjo ceno, a se to izravna na avtocesti, kjer je električni dražji. Glavna prednost te polnilnice je, da imam čas polniti v miru, torej med službenim časom, in če ne grem na daljšo pot, je dovolj priklop enkrat tedensko. Veliko ugodnejša možnost je Bauhaus, ki ima zelo prijazne cene, vendar je polnjenje možno le v času, ko je trgovina odprta. Poleg tega je tudi 6 kilometrov stran, tako da moram narediti lep ovinek. Tam me 100 kilometrov stane le še 3,5 evra, vmes pa lahko opravim daljše nakupe. Blizu je kar nekaj večjih trgovin, poleg tega se vozilo tam polni z močjo približno 20 kW, kar pomeni, da dobra ura zadostuje za več kot 100 km. Ta lokacija me rešuje tudi za daljše vožnje, saj imajo poleg bar, kamor se lahko za tisto uro usedem in zelo počasi pijem kavo, vmes pregledam vsa socialna omrežja in rešim nekaj sudokujev. Občasno se bar spremeni še v pisarno.

Večina napisanega gre na mlin nasprotnikov elektrifikacije vozil, kot glavno težavo bi dal na prvo mesto pomanjkanje polnilne infrastrukture v večjih mestih in naseljih. V Sloveniji se res počasi bližamo številki 3.000 polnilnih mest, a  večina jih je v središčih večjih mest ter ob avtocestah, medtem ko so obrobja in spalna naselja praktično puščave. Trgovci se počasi začenjajo zavedati, da je polnilnica na parkirišču pred trgovino plus in ne lepotni dodatek, še posebej, če je cena ugodna. Če nič drugega preveriš, če je kaj novega, in zelo verjetno tudi kupiš kakšno malenkost, ki je sicer ne bi.

Druga težava, vsaj zame in upam začasna, je nezmožnost hitrega polnjenja pri dotičnem avtu (brez priključka CCS). Slednje bi čakanje na poti skrajšalo za več kot pol, poleg tega bi imel tudi možnost polnjenja na avtocestnih počivališčih, kjer se počasno polnjenje poslavlja, saj nima smisla, razen pri nekaterih starejših vozilih. Tretja, najbolj pereča težava za vse, ki živijo v večstanovanjskih stavbah, pa je polnjenje na parkiriščih pri naseljih oziroma v njihovi bližini. Če obstaja možnost polnjenja v službi, potem je vsaj ena težava manj, toda za izlete čez vikend oz. po njih si je treba pomagati s hitrimi polnilnicami (seveda s primernim vozilom, kar so zdaj na srečo že skoraj vsa).

V treh mesecih na novi lokaciji so bila tako vsa polnjenja opravljena na javnih polnilnicah. Ni najbolj ugodno, a se da preživeti in zahteva malo več logistike ter občasno čakanja. Z večanjem števila javnih polnilnih mest se bo tudi to izboljšalo, zato bi to postavil na prvo mesto, če želimo pospešiti elektrifikacijo prometa.

The post Vsakodnevno polnjenje na javnih polnilnicah ali blokovsko življenje lastnika električnega avtomobila appeared first on Tehnozvezdje.