Vesna Spreitzer: RAZVEZANA TIŠINA

2 hours ago 16

piše: Milan Novak

»Svetloba brez luči«

Sence so. Tudi ob odsotnosti svetlobe. Sence se ne premikajo. Premikajo se prostori.

In niso zlobne, niso togotljive, sence. Brezčasne so. In mnogokrat nevidne. Kdaj se zlijejo v obliko knjige, sedejo na polico in obnemijo. Dolgo.

Petnajst let je pesniška zbirka RAZVEZANA TIŠINA neopažena ždela v polmraku. Nekdo preobrne kamenje na obali večnosti in sence oživijo. Knjiga se znajde na mizi, kot neopazno, kot slučajno. Lotos, ki čaka in vzklije, ko je čas. In pesmi vzcvetijo.

Vesna Spreitzer se je poslovila 8. aprila 2016. Kako to, da se je prav deset let po tem, ko je za večno pretihnila, njena edina knjiga poezije znašla v mojih rokah? Sence torej …

Vesna je bila ranjena. A to sem uvidel šele danes. Tako govorijo njene pesmi, pa ne z besedami. Izrazna moč misli, ki čakajo za črkami, da vstopijo v bralca, je tenkočutna, a hkrati drzna. Misli kot lističi češnjevih cvetov barvajo gladino, a brez vetra, ki bi jih trgal z dreves. Kot naključno, kot ne namenoma, kot nevede. Čez čas ugotoviš, da si znotraj bel, ves bel in čuteč. In vse postane razumljivo.

Da, poznala sva se. In bila je dokaj zadržana, nedotakljiva, kot bi se reklo. Kot takšno sem jo sprejel in spoštoval njeno samotnost, njeno tiho skrivnostnost. Morda globine njene stiske ne bi niti razumel, če bi pesmi bral takrat, ko mi je zbirka bila podarjena. Danes pa so lotosi zadehteli, vsaka pesem svoj cvet.

Pesmi so v knjigo položene skrbno, skozi njih poteka dramaturški lok dogajanj. Od začetnega predajanja ljubezni, do zloma, strtosti, žalosti, brezupa. In teža življenja zanjo postaja neznosna.

»Menda krvavim, ko se smejiš,
kot da ne bi prav ti naluknjal moje kože
in ne bi prav skozi te luknjice
počasi kapljala na tvoje mehke roke
s katerimi me prav zdaj potiskaš
skozi ozke prekate in me siliš naj
se že enkrat neham stekati
v preširoke struge naj se že enkrat
neham stekati naj se že enkrat ustavim
in obmirujem.
…«

Smrt se plete skozi verze. Nerazločno, a nazorno. Čigava smrt, se vprašam. In si hkrati odgovarjam, smrt je nikogaršnja. Smrt je odsev svetlobe, ki je ni. Je senca, pred katero ni svetlobe. Je negibnost v viharju misli. Karkoli rečem, to zanjo ne velja. In jo tako popolnoma opišem. Vesna je to razumela. In zanjo je bila modra:

»V modro nebo sem skočila,
da se je zatresla zemlja.
Razvila sem povoje,
in jih poslala vetru.
Oblak je poljubil
zaceljene rane.
Od svobode sem zajokala
in ljudje so se skrili pod dežnike!«