.jpg)
5 hours ago
16
Marec je že po tradiciji mesec, ko se malo več govori o ženskah in ženskih pravicah. Letos – vsaj tako se mi zdi, lahko pa se motim- smo bili za različne govorance kar malo prikrajšani.
Tam okoli 8. marca nisem imela časa, da bi na to temo napisala kaj več, bom pa danes, dan pred ''Materinskim dnem''.❤️
Pa tega morda niti ne bi storila, če mi ne bi nekatere stvari že lep čas ležale na duši.
Danes se radi hvalimo s pravicami, ki so jih ženske še pred desetletji močno pogrešale: pravico voliti in biti izvoljene, pravico samostojno razpolagati z lastnim denarjem in premoženjem, pravico do izobraževanja in poklica po lastni izbiri, pravico do dela brez moževega dovoljenja, s pravico do ločitve in skrbništva nad otroki, s pravico svobodno načrtovati družino z dostopom do kontracepcije in prekinitve nosečnosti ter z zakonsko zaščito pred odpustom zaradi nosečnosti in pravico do porodniškega dopusta. Itd.
Vse lepo in prav, a na nekaj se je pa pozabilo: na pravico do svobode izražanja! Tistih, ki jim pravim ''Milke Planinc'', ki bi rade odločale, kaj ženske lahko rečejo ali zapišejo, je- kar me čudi- vedno več, ne manj!
Njihovo ''poslanstvo'' je osredotočeno na eno samo stvar: v rokah držijo namišljene škarje in platno in ženske, ki niso iz njihovega mehurčka silijo, naj utihnejo.
One so tiste, ki se čutijo poslane, da ukazujejo (odločajo), o katerih temah lahko spregovorijo in o katerih morajo držati jezik za zobmi.
Pri tem verbalnem nasilju ne izbirajo sredstev ne v realnosti, ne na družabnih omrežjih.
English (US)