Harfno-kitarski duo Urške Križnik Zupan in Izidorja Erazma Grafenauerja

3 hours ago 13

Recenzija prvega koncerta novega ciklusa GORNJI ODER v Ljubljani

Gornji oder, 2026, letak

Piše: Franc Križnar

Prvi koncert novega ciklusa Koncert ob kavi je nastalv sodelovanju z ljubljansko kavarno Črno Zrno na Gornjem trgu V prijetnem ambientu sta koncert izvedla harfistka Urška Križnik Zupan in kitarist Izidor Erazem Grafenauer. Občinstvo sta popeljala (Ljubljana, Gornji trg 12; 22. mar. 2026) skozi raznolik in barvit glasbeni program, sestavljen iz izvirnih skladb za to zasedbo ter priredb baročnih mojstrov. Na dopoldanski nedeljski matineji sta odigrala dela G. F. Händla, Č. Sojarja Voglarja, H. V. Lobosa, Z. Cigliča, D. Scarlattija, M. D. Pujola in Ž. Živkovića.

Urška Križnik Zupan

Izidor Erazem Grafenauer

Harfistka Urška Križnik Zupan je uveljavljena komorna glasbenica po rodu z Vranskega. V Glasbeni šoli Rista Savina v Žalcu se je najprej začela učiti igranja na klavir, šele pozneje se je srečala s harfo. Na osnovni glasbeni stopnji je bil njen učitelj Dalibor Bernatovič, na srednji glasbeni stopnji v Velenju pa jo je poučevala profesorica Ruda Ravnik Kosi. Pri njej je študirala tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je z odliko diplomirala leta 2003. Odtlej je tudi članica Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Poleg orkestrskega in solističnega udinjanja sodeluje v edinstvenem slovenskem kvartetu harf SIH4rps, njene zasedbe kot tale nazadnje v Ljubljani pa so tudi nekako nenavadne, inovativne: od druženja s klavirjem, kitaro …

Kitarist in lutnjist Izidor Erazem Grafenauer (1991) je slovenski glasbenik, interpret in pedagog, dejaven na področju zgodnje in sodobne glasbe. Deluje kot solist, komorni glasbenik in sodelavec različnih orkestrov, s katerimi nastopa na festivalih po Evropi ter v Severni in Južni Ameriki. V središču njegovega zanimanja so brenkala – od lutnje do sodobne kitare –, ki jih povezuje z drugimi umetniškimi izraznimi svetovi. Je docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani, umetniški vodja koncertnega cikla Rasgueado Ljubljana, Kitarskega festivala Ljubljana in cikla Kit-Ara. Njegovo diskografsko delo vključuje izdaje Preludio (2018), dela slovenskih skladateljev (2019), XyloCorda (2022), in Ventana abierta (2023).

Duo na začetku

Umetnika sta svoj ljubljanski nastop pričela z druženjem v inštrumentalnem duu. Njuna priredba Händlove Passacaglie je že bila veliko več kot uvertura tega koncerta na relativno malem pa akustično zelo hvaležnem odru za harfo in kitaro. Njun prirejeni in izvedeni baročni uvod je deloval sveže, slogovno poudarjen in tehnično brezhibno. Po tejle uvodni priredbi je že bila na vrsti izvirna slovenska skladba za zasedbo harfe in kitare: Zimska pastorala našega Črta Sojarja Voglarja. Že s pridihom skrajne sodobnosti in moderne govorice obeh brenkal. Nato sta se vsak zase predstavil le s po eno solistično skladbo. Medtem, ko sta vsak zase še kaj pokomentirala, napovedala in odpovedala izvedbe pa smo slišali še delo Brazilca Heitorja Ville Lobosa Choro št. 1 za kitaro solo in našega Zvonimirja Cigliča Adagio amoroso/Ljubezenski adagio za harfo solo. Po odmoru (s kolumbijsko kavo) v tem novem kulturnem prostoru na ljubljanskem Gornjem trgu pa sta umetnika vse do konca nastopila v duu. Najprej je bila to še ena baročna priredba Domenica Scarlattija Aria, nato edino več stavčno in ciklično delo Suita Magica/Magična suita: Preludij, Valček, Tango in Candombe. Gre za splet folklorno in sodobno koncipiranih kontrastnih stavkov, ki mu podobne ritme, melodije, harmonije, … lahko nenavdane res le južnoameriški ali kar argentinski avtor kot je to Maximo Diego Pujol iz Buenos Airesa; seveda ne brez obveznega Tanga. Na koncu pa je bila v izvedbi tega nenavadnega inštrumentalnega Dua Urške Križnik Zupan in Izidorja Erazma Grafenauerja na vrsti še (pred-)krstna izvedba dela slovenskega skladatelja Žarka Živkovića (1953) Tiento (= španski glasbeni izraz za obliko inštrumentalne glasbe, pogosto namenjene orglam ali lutnji, ki je bila najbolj priljubljena v 16. in 17. stol.; v prevodu iz španščine beseda pomeni dotik ali poskus) – fantazija za kitaro in harfo. Njun »spopad«, dotik ali le poskus obojega, je več kot uspel. Saj oba umetnika v rafiniranem pogledu še kako razpolagata z odnosom do avtentičnih pogledov in izvedb tudi sodobnih, konkretnih glasbenih del.