Moška v spodnjicah skozi ženske oči mlade plesalke in koreografinje Burje Podlesnik. Emotivni odnos razmerja med moškima!

Študija nekega odnosa od nasprotovanja k združevanju. Recenzija predstave Burje Podlesnik Moška v spodnjicah.

Plesna predstava Moška v spodnjicah mlade plesalke in koreografinje Burje Podlesnik se, kot pove že sam naslov, odvija v razmerju med dvema. Raziskuje meje med močjo in ranljivostjo, sovraštvom in naklonjenostjo, nudenjem opore in odrivanjem. Predstava je nastajala skozi rezidence in prikaze dela v nastajanju na Švedskem, na Nizozemskem, z zaključkom v Ljubljani, kjer je doživela premiero 5. marca v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.

V njeni koreografiji sta nastopila švedski plesalec Oscar Magnusson in nizozemsko-turški plesalec Koen Kaya Eye. Oba plesalca imata številne izkušnje na mednarodnih odrih s številnimi uveljavljenimi imeni sodobnega plesa v Evropi. Njuni telesi z izjemno pretočnostjo prehajata od nasilnega merjenja moči, ki spominja na rokoborbo, do neverjetnega privlaka, skoraj magnetizma naklonjenosti dveh teles. Vzajemno postavljata in podirata meje dotika, enkrat z obrazom brutalnosti in bolečine, drugič opore in vodljivosti. Njun odnos se razvija skozi različne načine, vendar je rdeča nit njune interakcije nenehna, enkrat bolj, drugič manj izrazita naklonjenost.

V tej naklonjenosti, ki meji na občudovanje, se skriva njuna ranljivost, v strahu pred zavrnitvijo jo na različne načine skrivata. Prav agresija in dvoboj želita mestoma izriniti njuno privlačnost, vendar jo z razvojem predstave vedno težje skrivata, dokler ni dotik, rojen iz naklonjenosti preprosto neizbežen. Dramaturgija, pod katero se podpisuje Maša Radi Buh, subtilno plete njun odnos od nasprotovanja k združitvi. Čeprav se opisano sosledje morda zdi predvidljivo v smislu grajenja odnosa od sovraštva k ljubezni, pa predstava ves čas preseneča, saj se telesi povezujeta na vse bolj nenavadne načine.

Pristop h gibu je svež predvsem v drugem delu, ko se njuni telesi kot plastelin oziroma telesna gmota brez opore kosti, opirata eden na drugega in v svoji mehkobi iščeta trdnost v združitvi, naslonitvi na drugega. Podoba dvoboja izgubi robove in ostrino, postane majava, polna padcev in iskanja stabilnosti. Ko končno omagata, sprejmeta medsebojno naklonjenost in se začneta igrati z dejstvom medsebojne podobnosti.

Spretno je uporabljen tudi edini rekvizit predstave, in sicer plastenka z vodo. Plesalca imata vsak svojo in v uvodnem delu rokoborske arene, jima pitje vode služi kot zavora v odnosu. Kot varna beseda v igri moči ali kot zapik med skrivalnicami. Iz točke varnosti in pomiritve se skozi razvoj dogodkov spremeni v orodje draženja in igre. Škropljenje z vodo postane aktivno spogledovanje, njuna igra učinkuje komično in ljubko. Sproščenost v sprejeti ranljivosti jima da moč, da si z njima v odnosu oddahne tudi občinstvo. Konceptualno misel vrne v občutek iz otroštva, ko so nam najbolj nagajale prav ljubezenske simpatije.

Luč v predstavi neopazno in prav zato učinkovito podpira emotivni odnos razmerja med moškima. V postavitvi Veronike Hane Grubič prehaja od odprte in hladne v toplejše in intimnejše odtenke bele, vendar na subtilen način, brez vnosa nepotrebnih barv ali podčrtavanja določenih momentov. Posebno možnost pogleda omogoča še njena odprtost, saj osvetljuje tudi gledalce in gledalke, ki sedijo na stolih okoli odra. To omogoča publiki dodaten, po svoje voajerističen pogled na doživljanje dogajanja med plesalcema pri gledalcu in gledalki.
Občutek, da gledamo v intimo razmerje, okrepi tudi kostum, saj sta oblečena v široke domače spodnjice. Dva različna odtenka modre barve z rahlo drugačnim vzorcem kažeta na njuno podobnost in različnost hkrati. Ne gre torej za trk nasprotij, če bi bile barve kontrastne, ali za športno soočenje, če bi nosila športne spodnjice, pač pa za domače razmerje, pogled v spalnico dveh podobnih teles, ki vzpostavljata prostor sobivanja.

(foto: Kristina Bursać)

Predstava v precizni dramaturgiji, koreografiji in luči žensk preizprašuje in razkriva oziroma odstira plasti drugačne moškosti, ki ni določena z ultimativno fizično močjo pač pa svojo moč najde prav v ranljivosti. Pod stereotipom tipičnega moškega odkrijemo obraz številnih emocij mnogo bogatejših identitet. Resničen pogled človeka v oči, ne glede na spolno identiteto, razkriva številne intimne plasti, ki so navzven skrite. In prav te plasti predstava počasi, a učinkovito in natančno odstira in lušči. Arhetip moškega bojevnika razplasti na moškega človeka s humorjem, občutljivostjo in željo po podpori in pripadanju.