Tramvaj Poželenje. Značilna umetniška ekspresija Valentine Turcu v odlični plesni izvedbi.

3 hours ago 31

Premiera dramskega baleta Tramvaj Poželenje Valentine Turcu v SNG Maribor je navdušila.

Na odru dvorane Ondine Otta Klasinc SNG Maribor je bila 6. marca uprizorjena svetovna premiera celovečernega baleta Tramvaj Poželenje, režiserke in koreografinje Valentine Turcu, v trajanju cca 80 min. Koprodukcijo je omogočila Fundacija Stavrosa Niarchosa namenjena krepitvi umetniškega poslanstva Grške narodne opere. Grki so našo mednarodno uveljavljeno koreografinjo, baletno umetnico Valentino Turcu povabili in ji predlagali, da za njih postavi dramski balet Tramvaj Poželenje, po motivih kultne drame Tennesseeja Williamsa (1911–1983), ki bo v Atenah premierno uprizorjen na začetku poletja. O svoji novi baletni stvaritvi, je avtorica za naš portal dejala: ‘Preveva me izjemen navdih, predvsem pa ponos, da ustvarjam z mariborskim baletom in za mariborski balet – skupaj rastemo. To je moja 33. sezona v gledališču, kjer sem ustvarila že 150 del, med njimi tudi 44 dramskih predstav, ki so zaznamovale moj umetniški razvoj.’

Koreografinja Valentina Turcu je po svoji klasični baletni izobrazbi kaj kmalu postala ena vidnih baletnih solistk, ki je v novem tisočletju nadvse uspešno začrtala svojo umetniško ustvarjalnost, od oblikovanja odrskega giba do nagrajenih celovečernih dramskih baletov. Tudi so se vrstile prestižne nagrade za njen umetniški opus tako doma, kot izven naših meja: 2013 stanovska nagrada Pie in Pine Mlakar za dramski balet Romeo in Julija, ki je bil v Latviji razglašen za najboljšo gledališko produkcijo sezone 2014/2015, in bil nagrajen z nagrado Latvijas Gäze; 2016 je sledila nagrada Orlando Dubrovniškega poletnega festivala; 2017 Glazerjeva listina; 2018 nagrada Prešernovega sklada za vrhunske dosežke zadnjih dveh let, s poudarkom na avtoričini koreografski mojstrovini Jevgenij Onjegin in je decembra 2025, za svoje vrhunske umetniške dosežke na področju baletne, koreografske in gledališke ustvarjalnosti, prejela red za zasluge RS.

Tennessee Williams je svojo dramo Tramvaj Poželenje/ A Streetcar Named Desire, neke vrste avtobiografijo, obelodanil leta 1947, leto kasneje pa je za dramo prejel Pulitzerjevo nagrado. Drama se dogaja v prvi polovici 20.stoletja v surovem okolju ameriškega juga in je dramsko praizvedbo doživela decembra 1947 na Broadwayu, štiri leta kasneje, pa ji je sledil odmevni celovečerni film v režiji Elie Kazana z Marlonom Brandom in Vivien Leigh v glavnih vlogah. Tenneseejeva drama Tramvaj Poželenje govori o nasilju ter iluzijah posameznika, nasilju nad ženskami in družbe tistih preteklih (80) let, ko še danes ne moremo reči, da je nemara drugače, mogoče celo veliko bolj represivno. Živimo v času napetosti, (dez)informacij in kriminala. Zato je balet Tramvaj Poželenje v pravem času obogatil današnjo umetniško sceno, ko v odrski iluziji aktualno cilja ter opominja na zlobne časovne paralele. Koreografinja in režiserka je obenem še avtorica libreta ter glasbenega koncepta, izbora glasbenih posnetkov v predstavi: Max Richter, Björk, Eliza Lumley, Koop, kar je že njena umetniška specifika saj tako kot obvladuje umetniški gib, obvladuje tudi glasbeno sceno.

Predstava se začne, ko se v temi onstran gledališke zavese zašumijo zvoki besednega vrveža. Ko se naenkrat pred gledalci odpre razsvetljeni oder, se sledi veselem vzdušju mlade druščine, med njimi izstopata zapeljiva Blanche DuBois/ Asami Nakashima in njen šarmantni zaročenec Allan Grey/ Yuya Omaki. Allan s svojim šarmom poskrbi za zabavo v klubu, hotela Flamingo; ko Yuya Omaki prešerno poleti po višavah, tudi zanosno preletava oder. V ospredju izstopa tudi lirični duet Asami in Yuye. Njune ljubezenske idile, je bilo naenkrat konec, ko je Blanche odkrila Allanovo skrivnost (v dramskem izvirniku: istospolno nagnjenost) in nemudoma pretrgala njuno vez. Takoj za tem se iz ozadja scene zasliši pok orožja, ki mu sledi druščina in odkrije, da si je Allan vzel življenje. V svoji boleči reakciji druščina napada in obtožuje Blanche za samomor. Ona se ni čutila krivo, saj je to bila osebna Allanova odločitev. Že v prvi sceni je oder presevalo svetlobno vzdušje, ob svetlobnem oblikovanju Aleksandra Čavleka, kot tudi barvitost ter lahkotnost plesnih kostumov kostumografa Alana Hranitelja. V scenografiji Marka Japlja se je ozadje scenskega miljeja domiselno zamejilo z velikimi steklenimi okvirji, kar nakazuje na zunanje mestno okolje, ob zamejitvi notranjega ambienta.

Blanche DuBois se v drugi sceni znajde pred majhno hišo tramvajskih dimenzij, ki v drugačni postavitvi služi še kot cestni bar. Po grenkem doživetju in obtožbah se Blanche odloči, da se preseli na jug, v New Orleans k sestri Stelli Kowalski / Catarina de Meneses, poročeni s Stanleyjem Kowalskim/ Tamás Darai. Ob kupu kovčkov in v ekstravagantnem oblačilu je Blanche obstala pred skromnim domom svoje sestre, kjer očitno vlada surova vsakdanjost.

S svojim prihodom, prefinjeno držo in idealiziranimi zgodbicami, Blanche povzroči nepričakovane napetosti v sestrini družini, tudi družbi ki jo obkroža: razigrana vročica mladostne ljubezni, zakoncev: Steve in Eunice Hubbell / Davide Buffone, Beatrice Bartolomei in je prisoten zadržan, vendar čustveni moški Harold Mitchel – Mitch/ Ionut Dinita, ki Blanche celo dvori, ter Boksar, ki obvladuje sceno moči/ Christopher Thompson.

V svoji osamljenosti in nerazumevanju prisotnih, se Blance obdaja s spomini, sčasoma tudi vse težje razlikuje realnost od iluzij, ko jo nenehno zasleduje hotel Flamingo, v prispodobi prefinjenega baletnega duha Flaminga: Olesja Hartmann. V nastali demonski paradi iluzij se vrstijo njeni uspešni vrhunci, avanture, demonične prikazni, kot tudi lik zaročenca Allana, ko sebe postavlja v center pozornosti, obkoljena z množico temačnih občudovalcev, ki jo povzdigujejo, tudi z njo vihrajo po sceni.

Stella in Stanley se prepirata zavoljo Blanche, vendar se tudi na novo zaiskrijo njune medsebojne strasti; in je Stella noseča. Mož avtoritete Stanley ni zaupal Blanche, raziskoval je njeno preteklost in jo tudi razkril Stelli ter ostali družbi. Med Blanche in Stanleyjem se gostijo medsebojne napetosti do te mere, da se sprevržejo v spolno telesno nasilje; v smislu živalskega nagona ter neobvladljive privlačnosti. Ko se Stanley zave svojih dejanj, obleži kot nebogljeni otrok, ki na pomoč kliče svojo Stello. In se Blanche vse bolj pogreza v lastne fantazme, da jo na koncu odpeljejo v psihiatrično ustanovo. Ona se tega ne zaveda, saj živi v iluzijah svojih barskih doživetjih.

Baletna praizvedba Tennessyjeve drame Tramvaj Poželenje je gotovo bila pogumna odločitev, obenem tudi velik umetniški izziv, ki ga je Valentina Turcu kompleksno oblikovala v navdihu izbrane glasbe, ob poglabljanju v psihološka stanja glavnih junakov. Ko njena koreografija ne pripoveduje dramske zgodbe, temveč jo izpoveduje v širinah dramsko zasnovanih duetov, v svoji značilni umetniški ekspresiji, ko tenkočutno niansira osebne strasti ter iluzije, ki lahko peljejo v pogubo, ali se obdajo z upanjem novih začetkov.

Baletna drama Tramvaj Poželenje se osredotoča na kompleksni lik Blanche DuBois, ki sili v pogubo, ko ne more sprejeti nove realnosti časa, ki ga je baletna solistka Asami Nakashima dorečeno odigrala, čustveno niansirala in zrelo nadgradila. Nasproti Blanche DuBois se izpostavi lik njene mlajše sestre Stelle Kowalski, ki je v novem času zasnovala svoj življenjski prostor, svoje družinsko gnezdo, čeprav ob surovostih moža Stanleyja, ki ga na svoj način obvladuje, vendar obdana z ljubeznijo in v veselem pričakovanju novega življenja. V vlogi Stelle ter vihravih poletih strastne ljubezni, blestita tako baletna solistka Catarina de Meneses, kot njen plesni partner, izvrstni plesalec Tamás Darai.

V gledališkem listu so zapisali, da baletna uprizoritev predstavlja nov sodobni val neoklasičnega narativnega baleta. Koreografinja in režiserka Valentina Turcu je časovni tok dramskega dogajanja domiselno povezala s časom novodobnega vala družabnih plesov, ki so nastajali na začetku 20. stoletja ob istoimenski glasbi, kot je ples swing, jazz, ali kasneje rock and roll in ga docela narativno združevala v razigranih baletnih duetih, ob akrobatskih dvigih in v hitrostih sodobnih dni.

Doživetje glavnih vlog, v odličnosti plesnih izvedb že omenjenih baletnih solistov, je na novo fasciniralo, kot tudi odličnost plesalk in plesalcev baletnega ansambla: Evgenija Koškina, Branka Popovici, Monja Obrul, Mina Radaković, Tea Bajc, Ema Perić, Jan Trninič, Matteo Magalotti, Lucio Mautone, Matteo Beeckman, Tomaž Viktor Abram Golub, Aleksandar Trenevski, Jodin Cozzutti. Koreografsko asistenco sta odlično izpeljala Alenka Ribič in Sytze Jan Luske.

Dramski balet Tramvaj Poželenje se v koreografiji ter režiji Valentine Turcu se zaključi v bedi in blišču, še danes priljubljenega barskega življenja, po vzoru pariškega Moulin Rougea, kjer Blanche kraljuje v sceni rožnatega blišča in pernatega glamurja, kar na noge postavi nadvse navdušeni avditorij, ko se je glasno izražalo navdušenje nad novo svetovno uprizoritvijo Baleta SNG Maribor, ki si vsekakor zasluži čestitke za izvedbo novodobne baletne ustvarjalnosti.

Read Entire Article