JANA HARTMAN KRAJNC, VNUKI (RECENZIJA)

Piše: Metka Nograšek

JANA HARTMAN KRAJNC: VNUKI

Založba: Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo.

Leto izida: 2026

Petnajsti roman Jane Hartman Krajnc poimenovan Vnuki je nežen in ljubeč. Vsebuje prav posebne prvine. Je čuten zapis o babičini skrbi za vnuka in njegovem odraščanju, od rojstva dalje. Napisan je v sedanjosti in vsebuje zanimive zgodbe o malem Daniju. S prigodami se lahko poistoveti prav vsaka babica ali mamica, ki vzgaja majhnega otroka, ali pa jo to še čaka. Edinstveno je tudi, da delo razkriva podrobnosti iz zasebnega življenja in občasno opiše tudi vzgojne ukrepe.

Pravzaprav bi sam roman lahko uvrstila v kategorijo opisne biografije otroka. Ob tem me prešine vprašanje, kako je delo nastajalo. Morda kot dnevniški zapis ali pa podobna zbirka kratkih beležk, ki so kasneje prerasle v lahkoten roman s skoraj štiristo stranmi?

Knjiga razkrije srčno vez med babico in otrokom, njuno ljubezen in igrivost. V njej je tudi tragični preobrat, ki pa se zgodi šele proti koncu knjige. Velika družinska težava in pogumen boj dveh ponosnih modrih žensk, babic. Saj se obe soočata, vsaka z zelo veliko težavo. Medtem pa se časovna premica malo zamegli. Ko boste prišli do tega odkritja, boste gotovo pomislili, da bi avtorico podrobneje povprašali o samem dogajanju. Malo bi okrcala le lekturo, saj sem naletela morda na kako napako preveč. Dolg zapis gre pred tiskom skozi več rok, a vendar… Pohvalila pa bi z vsebino popolnoma ujemajoče se fotografije, katere je izbrala in uredila avtorica sama. Lepo popestrijo knjigo.

Prigode vnuka Danija pritegnejo prav vsakogar, prav tako kot zanimivosti s Štajerske. Kot sta Pohorje in spomin na slovitega pisatelja Josipa Jurčiča. Da vas spomnim – slednji je namreč napisal prvi slovenski roman Deseti brat. Omemba ukrepov v obdobju epidemije koronavirusa pa je pravzaprav zgodovinski zapis sam po sebi. Takrat ima prekaljena pisateljica že tri majhne vnučke, katerim posveča veliko svojega časa in jih uči marsikaj novega. Pohvalno in vzorno.

Ob branju Vnukov gotovo ne boste ostali ravnodušni, saj so posamične prigode napisane tako lahkotno, da boste uživali. Lahko rečem, da se prav vsi lahko veselimo morebitnega nadaljevanja ali podobnega sloga v drugi, novi zgodbi.