Velika Prešernova nagrajenca Čadež in Živadinov – utemeljitvi

Prešernovi nagradi za življenjsko delo za leto 2025 prejmeta kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov. Kot med drugim piše v utemeljitvi, je Čadež ena prvih vidnejših umetnic v povojnem času v slovenskem kulturnem prostoru, Živadinov pa že štiri desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum.

Akademska kiparka Čadež je že od začetka 60. let 20. stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je opravila habilitacijo za mesto profesorice na področju kiparstva. Leta 1989 se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je bila do upokojitve. Po tem je pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, pozneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi, in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta.

Svojo prepoznavnost je dobila predvsem v času geometričnega obdobja, ko je bila članica neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti. Takrat je izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice.

Je tudi ustanoviteljica trienala keramike UNICUM, ki je v petih edicijah postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov, piše v utemeljitvi nagrade.

Živadinov že desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Kot so spomnili v utemeljitvi, je bil leta 1984 eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je bilo ob skupinah Laibach in Irwin nosilni steber retroavantgardističnega gibanja, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in v sodobni umetnosti sploh.

Leta 1987 je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Svoje umetniško delo je povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Umetniški kozmonavt je leta 1999 ustvaril Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič, prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.

Je tudi utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard 20. stoletja. Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje.

Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, ki prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Živadinova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov, še piše v utemeljitvi.