V tej pečenjari med Zadrom in Šibenikom pečejo več kot 20 odojkov na dan – in Slovenci to vedo

Vroč asfalt, lesketajoče morje v daljavi in vonj po dimu z ražnja. Za mnoge, ki se z avtom odpravijo na dopust na hrvaško obalo, ni boljšega prizora kot odkrita pečenjara ob cesti. Značilna streha, kupi drv, dimniki iz katerih kadi, in – če imaš srečo – še vroč odojek na rešetki. Takšni prizori niso le turistični okraski, ampak del živega kulinaričnega spomina tisočev Slovencev, ki poleti prečkajo dalmatinski pas proti jugu.

Med borovci in soncem, ob glavni cesti, se vije vonj, ki ga ne pozabiš

Ena od takšnih postojank stoji v naselju Dubrava, le streljaj stran od mesta Tisno, ob delu Jadranske magistrale med Zadrom in Šibenikom. To cesto in krožišče mnogi turisti dobro poznajo. Ni treba napisati imena kraja, da v domišljiji zadiši – vonj in pogled na obrnjene ražnje govorita zase.

Pečenjara, Restaurant Marin, Dubrava pri Tisnem

Kaj naredi takšno pečenjaro nekaj posebnega?

Lokacija, ki ne potrebuje oglasov

Stoji ravno prav daleč od morja, da si človek po nekaj dneh rib zaželi mesa. A tudi ravno prav blizu magistrale, da je ustavljanje preprosto in dostopno. Ni bleščeče table, ni menijev v petih jezikih. Samo lesena drva, odprta kuhinja in raženj, ki se vrti z ritmom dneva.

Za mnoge je to nepisano pravilo – če vidiš vrsto parkiranih avtov in zlaganje še toplih odojkov na srebrne pladnje, si na pravem mestu. Skrivnost je v preprostosti: dim, meso, potrpežljivost in tradicija.

Število spečenih živali je podatek, ki navduši

Dnevno spečejo dvajset in več odojkov ali jagnjet, kar ni običajen podatek. To pomeni konstanten promet, reden dotok svežega mesa in, kar je najpomembnejše, neprestano kroženje obiskovalcev. Mnogi pridejo samo po meso, drugi obsedijo pod borovcem s plastenko hladne pijače. Skupno jim je to, da točno vedo, po kaj so prišli – nekaj, kar si doma težko pripraviš.

Žar, ki dela počasi, a zanesljivo

Ni tukaj govora o modernih konvektomatih ali plinskih gorilcih. Vse se začne pri drveh, ki so zložena ob strani, in konča pri rahlo zapečeni koži, ki hrusta pod nožem. Pečenje traja več ur, kar pomeni, da se okusi razvijejo in ostanejo v mesu. Vsak, ki je enkrat poskusil takšno jed, bo znal ločiti med industrijsko pripravo in tovrstno živo kuhinjo.

Zakaj Slovenci takoj vedo, da je vredno ustaviti?

Kulturni zapis iz otroštva

Marsikateri obiskovalec takšne pečenjare ne pride tja zaradi priporočil na spletu. Pripelje ga vonj. Morda celo spomin. Nekateri so tam že bili pred petnajstimi leti. Drugi prepoznajo peč iz stare družinske fotografije. Tretji sledijo staršem, ki so tam kupovali meso že v devetdesetih.

Značilno pokanje zapečene kože, ropot kovinskih pekačev in krik natakarja iz ozadja. Vse to skupaj deluje kot sidro v spominu, ki se vsakih nekaj let znova utrdi.

Jasnost izbire

Ni tu dilem. Ni štirih strani menija. Ni vprašanj natakarju, kaj priporoča. Vprašanje je samo, ali vzameš jagnje ali odojka, koliko gramov in ali potrebuješ kruh. Ta neposrednost je redka v turističnih krajih, kjer se pogosto srečujemo z meniji za vsak okus. Tukaj je jedilnik en sam in vsem znan.

Kdo vse se ustavi tukaj?

Domačini in tujci v enaki meri

V vrsti najdeš voznika iz Zadarske županije, turista iz Slovenije, družino iz Češke in nekoga z motorjem iz Švice. Vsi se poznajo po načinu, kako zreta v raženj. Po tem, kako gledajo, če je že narejen njihov kos. Po tem, kako si brišejo roke ob papir, še preden začnejo jesti.

Redni gostje, ki se vračajo

Ni redkost, da nekdo vsakih nekaj dni pride znova. Nekateri pridejo po meso za družinsko večerjo, drugi si ga odnesejo na barko. Tretji zgolj zato, ker vedo, da takšnega okusa ne bodo našli drugje na poti.

Betina je kraj na otoku Murterju, kjer les še vedno pluje

Objava V tej pečenjari med Zadrom in Šibenikom pečejo več kot 20 odojkov na dan – in Slovenci to vedo se je pojavila na Vse za moj dan.