»Umetnost in družba morata biti vpeti v tvoren dialog«

Prijazen, zavzet, jasen: Michelangelo Pistoletto, eden najbolj zaznavnih italijanskih predstavnikov sodobne likovne scene, je prijeten sogovornik. Misli mu nenehno vrejo na dan, vendar jih - častitljivi starosti navkljub, rodil se je leta 1933 - zna zelo lucidno in jasno podajati.

Že dolgo tega je dejavnosti na strogo ustvarjalnem področju dodal socialno angažiranost, točneje, prepričan je, da sta umetnost v najširšem pomenu besede in družba tesno povezana. S svojimi umetniškimi izdelki Michelangelo Pistoletto drami duhove, ljudi poziva k sodelovanju, sooblikovanju. V tej luči gre tolmačiti njegovo sodelovanje ob odprtju novogoriško-goriške Evropske prestolnice kulture - GO! 2025 8. februarja letos in udeležbo na goriškem forumu Mesto prihodnosti, ki se začenja danes.

Razvili ste tezo o trdni vezi med umetnostjo in družbo. Kako to utemeljujete?

Kot nujnost sobivanja. Ko sem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odprl svoj atelje, sem v njegov okvir takoj vključil razne in različne umetniške zvrsti in pa tudi socialne panoge, kot so izobraževanje, politika, ekonomija in še druge. Vse te panoge, družbene discipline, predstavljajo posamična področja življenja v naši družbi. Iz enih, se pravi umetniških zvrsti in drugih, družbenih disciplin je treba ustvariti celoto, jih skupaj razvijati.Se pravi umetnost in družba, ki ne tekmujeta med sabo, temveč sta vpeti v tvoren dialog. To pa prinaša tudi nujo o prevzemu odgovornosti, vsakega posameznika in skupnosti, se pravi kolektivne odgovornosti.

Kakšne odgovornosti ima v tako zarisanem kontekstu velik umetnik, kot ste vi?

Da razvije svoje sposobnosti in se svobodno izraža. V preteklosti, pravzaprav ni minilo niti toliko časa, so umetniki sledili »napotkom« Cerkve, delovali so na dvorih raznih knezov, dejansko so bili v njihovi službi. Moderna umetnost pa je avtonomna, ni vezana na centre oblasti. Umetniško delo izraža mišljenje in čutenje svobodnega človeka.

Pomembni, nezamenljivi sta za umetnika svoboda in avtonomija. To sem želel poudariti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja z nizom avtoportretov na zrcalni podlagi (niz Autoritratti specchianti je nastal v obdobju 1962-1966, op. ur.): na sliki sem bil jaz, svoboden, ki je vabil druge, da se mu pridružijo.

Več v včerajšnjem (petkovem) Primorskem dnevniku