Bruce Springsteen: Nebraska, expanded edition

Sony, 2025

Piše: Matej Krajnc

Govorice – kaj bi ž njimi?! A govorice v svetu popularne glasbe se širijo prav tako viralno kot drugod. In tako že od izida Springsteenovega najbrž najkakovostnejšega albuma Nebraska v letu 1982 krožijo govorice, da je v iskanju optimalnega albuma solistične pesmi, ki so nastale v njegovi newjerseyjevski sobi s pomočjo tonca Mika Batlina, znova posnel z E Street Bandom, pa jih prav tako hitro pospravil v predal. Springsteen je to odločno zanikal še nedolgo tega, potem pa so se čez noč našli trakovi, na njih pa osem “električnih” izvedb pesmi z Nebraske. Ti posnetki so veljali za sveti gral springsteenologije, bili pa so tudi eden večjih mitov rockovske glasbe nasploh. Še bolj zato, ker niso nikoli prišli na piratske izdaje.

Ob promociji biografskega filma Deliver Me From Nowhere, ki pokriva ravno to obdobje Springsteenovega delovanja, sicer osebno eno njegovih najtežjih obdobij, se je ponudila prava priložnost za obelodanjenje najdenih posnetkov. Pričakovanja so bila visoka, saj naj bi ti posnetki pravzaprav izšli pred albumom Born In The USA, morda te plošče v tem primeru sploh ne bi bilo. Ker je največja privlačnost Nebraske v Springsteenovih nespoliranih solističnih izvedbah z veliko reverba, ki daje pesmim strašljiv podton, občutek nočne atmosfere in osamljenosti, pa tudi, ker je ta različica Nebraske že vtkana v naš DNK, se je bilo umestno vprašati, ali električne različice dejansko res potrebujemo za kaj več kot za uvid v ustvarjalni proces. Odgovor je: ne, vsaj kar zadeva podpisanega. Po večkratnem poslušanju proslulih osmih posnetkov gre soditi, da bi Springsteenova fama najbrž nikoli ne bila, kar je danes, če bi namesto izvirne plošče izšli “električni” posnetki.

Izvirniki so krhki, atmosferični in interpretativno brezhibni, posegi E Street Banda pa, čeravno ne invazivni, nepotrebni. Pesmim odvzamejo dobršen del intime, kar je bil tudi razlog, da jih Springsteen ni obelodanil. Treba je tudi vedeti, da spisek za Nebrasko na originalni kaseti, ki jo je Springsteen posnel doma kot demote, da bi pesmi predstavil bendu, ni bil tak, kot ga srečamo na končni plošči. Pesem Born In The USA je morala počakati na bolj štadionsko izvedbo na naslednjem albumu, čeprav tudi prva bendovska različica, ki sledi Springsteenovemu demotu, objavljenemu že na kompilaciji Tracks leta 1998, sploh ni slaba. Pesmi Highway Patrolman, Open All Night, Used Cars in State Trooper niso bile posnete v tisti sobi, ampak malce pozneje. Springsteen je v sobi posnel tudi nekaj drugih pesmi, denimo Child Bride, ki je nato postala Working On The Highway in jo takisto srečamo leta 1984 na albumu Born In The USA. In s poznejših snemanj ob tuhtanju, kaj objaviti na Nebraski, je nastalo še nekaj rokabilija, denimo solistični različici pesmi Pink Cadillac in The Big Payback. Prva se je udejanila v bendovski obleki in je romala k Natalie Cole in Carlu Perkinsu, druga ne. Tu je še zanimiva pesem Gun In Every Home, ki je dandanes še vedno precej aktualna. Ali kot je svojčas dejal George Carlin: prepovedujejo pištole igrače, dovoljene pa so prave.

Eno zanimivejših metamorfoz je doživela pesem Downbound Train, ki jo najdemo med demoti. Solistična rokabilijevska balada je z bendom doživela hardrokersko metamorfozo z vokalom, ki bi ga Springsteenu zavidal marsikak metalec, da se je na koncu udejanila kot klasična rokerska balada na albumu Born In The USA, v obleki, ki ji po vsebini dosti bolj ustreza.

Poleg demotov in “električne” Nebraske v paketu najdemo tudi film, na katerem Springsteen spomladi 2025 še enkrat odigra celoten album v znanem zaporedju. Na koncu dobimo še remasterirano različico izvirnika. Zbirka je najbolj zanimiva v komparativističnem smislu – zainteresirani imamo v tem pogledu kar precej dela. Nove izvedbe iz 2025 niso esencialne, so pa zanimive: Springsteen se drži izvirnih različic, a kljub letom in izkušnjam ne more iti v korak z izvirniki. Dvomimo, da je to sploh poskušal, bi pa bila to dobra priložnost za reimaginacijo vseh teh pesmi, kakor to na svojih nastopih denimo dela Dylan. A vemo, da Springsteen kot ustvarjalec ni na tej ravni; tako močnega avtorskega dela, kot je Nebraska, ni nikoli več ustvaril, nekoliko se mu je približal z albumom Ghost Of Tom Joad (1995), kar redkokdo prizna, ki pa ga je pokvaril z zaključno pesmijo, dočim bi lahko za konec uvrstil odlično izvedbo pesmi Brothers Under The Bridge (Tracks) in se po narativni plati postavil Nebraski ob bok. Sam Springsteen v priloženi knjižici omenja še albuma Devils And Dust (2005) in Western Stars (2019), a medtem ko prvi deloma zdrži (z izjemo dveh, treh pesmi), drugi ne zdrži prav nobene primerjave – albumom je skupno zgolj to, da so narativni. Najbližje bi pravzaprav prišli nekateri primeri iz zbirke Tracks II, ki je izšla letos in združuje t. i. “izgubljene” albume.

Lepo je, da Springsteen čisti arhive; bolje tako, kot da bi med nas pošiljal novo, a prazno glasbo, kot se je to dogajalo v zadnjem desetletju in pol po izidu albuma Magic (2007), ki je bil zadnje njegovo kolikor toliko koherentno delo. Zares dobrega albuma pa vsaj po mnenju podpisanega od Toma Joada ni več izdal in letos mineva 30 let od izida. Po slabem okusu ob izidu dvojčka Human Touch/Lucky Town (1992) smo na Joada čakali tri leta, po Joadu pa sedem let na The Rising, na katerega je Springsteen navesil toliko mesijanstva in pogrešljivih pesmi, da zaradi dreves nismo videli sicer solidnega gozda. Nov biografski film je že na voljo v Cineplexxu.