»V sebi nosim zavest, da se lahko previhari viharje«

Profesorja Alda Rupla sem spoznal pred približno šestimi desetletji, vsako srečanje z njim pa je zame še danes prijetno presenečenje, ko pa človek ve, da bo od njega vedno kaj odnesel. Sestala sva se v goriških prostorih Narodne in študijske knjižnice, s pogovorom pa sva morala pohiteti, saj ga je tisti dan čakala vrsta obveznosti.

Ob proslavljanju Nove Gorice in Gorice kot Evropske prestolnice kulture res ne moremo mimo tebe. No, verjetno si te mesece angažiran na več področjih. Še na dan najinega pogovora si vodil skupino ljudi po Goriškem ...

Pred letom dni sem napisal knjižico z naslovom Slovenski obraz Gorice (izdala ZSKD). V pripravah na »prestolnico« je bilo prav, da se obelodani slovenska zastrta prisotnost: na skoraj 500 imen ulic, trgov, stopnišč in »oširkov« je le 12 poimenovanih po zaslužnih Slovencih poleg treh javnih doprsnih kipov. Vseh imen pa poznamo skoraj 200.

Od julija lani sem v skupinah po 15 do 30 spremljal rojake in »večince« po mestu in jim odkrival »slovenske tajnosti«; doslej skoraj 500 oseb. Nadaljevalo se bo do pozne jeseni.

Imaš dve univerzitetni diplomi, in sicer iz telesne vzgoje in slavistike. Kako usklajuješ oboje, saj sta dejavnosti navidezno nadvse različni?

Nisem se usmerjal v tekmovalnost, temveč v nastopanje v gimnastiki, kotalkanju, odbojki, plavanju, planinstvu, teku, veslanju, smučarskem teku, lokostrelstvu ... Orodna telovadba za prvomajske praznike in poslušanje telesa, kotalkanje vzvratno in skupinski pravljični nastopi ali potiskanje invalidnega sina na vozičku, rekreacijska odbojka s petdesetletniki, podvodno plavanje z zaznavami breztežnosti, planinstvo na večdnevne razdalje.

Kaj ti je ostalo od taborniškega življenja? Se še podajaš na svoje dolge pohode v naravo, kjer živiš pravo »robinzonsko« življenje?

Ta vidik se postopoma umirja. V sebi nosim najrazličnejše zaznave in izkušnje glede preživetja v zapletenih okoliščinah in zavest, da je mogoče »previhariti viharje«. Domnevam, da se bo to zabrisalo ob pojavu kakšnih resnejših bolezenskih znakov. Zato se pazljivo »poslušam«. Glede bivanja v naravi pa naslednje psihoanalitično doživljanje: gozdovi in gorska pobočja so zame kot maternica, v katero - tako pravijo - se radi stalno vračamo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku