Ti oblaki se svetijo ponoči – a niso znanstvena fantastika

Nad našimi glavami se včasih odvije prava svetlobna predstava, ki jo spregledajo skoraj vsi. Noktilucentni oblaki, najvišji in najbolj skrivnostni med oblaki, zasijejo šele, ko večina ljudi že zaključi dan. Opazimo jih lahko le nekajkrat na leto, a tisti, ki jih zagledajo, tega ne pozabijo nikoli. Njihov srebrnkasto modrikasti lesk na nočnem nebu spominja na nebesno auro – povsem tiho in skoraj nadrealistično.

Noctilucentni oblaki

Kaj so noktilucentni oblaki?

Noktilucentni oblaki (včasih imenovani tudi nočno svetleči oblaki) so izjemno redki pojavi, ki se oblikujejo visoko v zgornji atmosferi, v plasti, ki ji pravimo mezosfera. Ta se razteza od približno 50 do 85 kilometrov nad Zemljo. Noktilucentni oblaki nastajajo tik pod zgornjo mejo te plasti – torej na nadmorski višini, kjer običajni vremenski pojavi ne obstajajo več.

Nastanek med ledom in meteorskim prahom

Posebnost teh oblakov je v njihovem izvoru. Za razliko od običajnih oblakov, ki nastajajo iz vodne pare v troposferi, so noktilucentni oblaki sestavljeni iz drobnih kristalčkov ledu, ki se kondenzirajo okoli mikroskopsko majhnih delcev prahu. Pogosto gre za meteorski prah, ki neizogibno prečka našo atmosfero vsak dan.

Kristali ledu se lahko tvorijo le v izjemno hladnih razmerah, kar pomeni, da mora temperatura v mezosferi pasti pod –120 stopinj Celzija. Poleti so pogoji za to pravzaprav najugodnejši, saj se v tej plasti atmosfere takrat ohladi najbolj.

Zakaj jih lahko vidimo le poleti?

Čeprav bi pričakovali, da se takšni oblaki pojavljajo pozimi, jih lahko v resnici opazimo le v poletnih mesecih – predvsem v juniju in juliju. V Sloveniji so vidni le redko, in to predvsem med 50. in 65. vzporednikom severne širine, torej pogosteje v Skandinaviji, severni Nemčiji in delu Baltiških držav.

Pogoji za opazovanje

Noktilucentne oblake lahko vidimo le, če izpolnimo več pogojev:

• Sonce mora biti približno 6 do 16 stopinj pod obzorjem, kar pomeni, da gre za kratek čas tik po sončnem zahodu ali pred vzhodom.
• Nebo mora biti popolnoma jasno in brez svetlobnega onesnaženja.
• Pogled mora biti usmerjen proti severnemu obzorju.

Običajni oblaki so takrat že v senci Zemlje, noktilucentni pa so tako visoko, da jih Sonce še vedno osvetljuje. To ustvari učinek, da oblaki svetijo v temi.

Očaranje in znanstveno zanimanje

Lepota noktilucentnih oblakov ni zgolj vizualna. Zaradi njihove višine, sestave in izjemno specifičnih pogojev nastanka so postali predmet številnih raziskav v meteorologiji, klimatologiji in atmosferični fiziki.

Zračni termometer za podnebne spremembe

Noktilucentni oblaki so občutljiv indikator sprememb v zgornji atmosferi. Njihovo število in pogostost opazovanja sta se v zadnjih desetletjih povečala, kar je morda povezano z naraščajočo prisotnostjo vodne pare v zgornjih plasteh atmosfere. Nekateri znanstveniki menijo, da bi to lahko bil posredni učinek podnebnih sprememb.

Voda se v mezosfero lahko dvigne tudi zaradi izpustov raket in satelitov. V času povečanega vesoljskega prometa so zaznali večje število noktilucentnih oblakov, kar daje slutiti, da se človekov vpliv razteza celo na najvišje plasti neba.

Prvi opisi in zgodovinska opažanja

Prvo sistematično opazovanje noktilucentnih oblakov sega v leto 1885, dve leti po izbruhu vulkana Krakatau v Indoneziji. Izbruh je v zgornjo atmosfero ponesel ogromne količine prahu in pepela, kar je po vsej verjetnosti omogočilo tvorbo teh oblakov. Opazovalci po Evropi so poročali o svetlečih, zavesam podobnih oblakih, ki so se pojavljali na severnem obzorju po sončnem zahodu.

Danes vemo, da so bili to noktilucentni oblaki – in da jih lahko, ob ustreznih pogojih, vidimo tudi brez vulkanskih dejavnikov.

Kdaj in kje jih lahko opazujemo v Sloveniji?

V Sloveniji so redki, a ne povsem neznani. Poletni večeri v krajih z malo svetlobnega onesnaženja in jasnim pogledom proti severu – denimo v Prekmurju ali na planotah nad Idrijo – lahko prinesejo to izjemno doživetje.

Kako jih ločiti od drugih oblakov?

Noktilucentni oblaki so:

• izjemno svetli in kontrastni na sicer temnem nebu,
• pogosto z modrikasto, srebrnkasto ali celo zlato svetlobo,
• videti kot tenke, valovite črte, mreže ali zavesa iz svetlobe.

Ne gre jih zamenjati z običajnimi cirusi ali ostanki kondenzacijskih sledi letal – noktilucentni so bolj prefinjeni, dinamični in prepričljivo svetleči.

Zakaj nas očarajo?

Poleg znanstvene vrednosti imajo ti oblaki tudi posebno estetsko in simbolno dimenzijo. V dobi, ko nas preplavljajo umetne svetlobe in bleščeči zasloni, nas noktilucentni oblaki spomnijo na to, da nebo še vedno zna pripraviti pravo predstavo. Brez oglasov. Brez tehnologije. Le čista lepota fizike in narave.

Svetlobna tančica, ki namiguje na več

Noktilucentni oblaki so več kot redkost na nebu – so naravni pojav, ki združuje znanost, skrivnost in lepoto v eni sami podobi. Pojav, ki je skoraj neopazen, a globoko vtisne svojo podobo v vsakogar, ki ima srečo, da ga vidi. Zdi se, kot da nam ti tihi, svetlikajoči se oblaki na robu noči nekaj šepetajo. Morda nas opominjajo, da smo še vedno povezani z nečim višjim in bolj neotipljivim, kot je vsakdan.

Objava Ti oblaki se svetijo ponoči – a niso znanstvena fantastika se je pojavila na Vse za moj dan.