.png)
3 hours ago
14
ARTICLE AD
Ni pomembno, ali navijate za Palestino, Izrael ali zgolj za fair play. V trenutku, ko se slovenska športna reprezentanca na očeh mednarodne javnosti odloči, da se po koncu tekme ne bo rokovala z nasprotnicami, gre za simbolno dejanje. Rokovanje po tekmi ni le formalnost. Je eden od močnejših sporočilnih vidikov govorice telesa v športu. Gre namreč za spoštovanje. Ko tega ni, ne govorimo več o športu, ampak o demonstraciji politike. Ko športnice, ki nosijo grb naše države, govorijo s telesom proti drugim državam, se moramo vprašati: ali smo res športno kulturo zamenjali za politično ločevanje?
Slovenska ženska odbojkarska reprezentanca je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2026 opravila odlično delo. Tri tekme, tri zmage, prepričljiva igra in zanesljiva uvrstitev naprej. Vse bi moralo biti v znamenju športnega uspeha, kolektivnega duha in ponosa nad dosežkom, ki nosi ime Slovenija. Namesto tega pa se v javnosti pogovarjamo o tem, zakaj se naše reprezentantke niso rokovale z izraelskimi igralkami. In prav je, da o tem spregovorimo.
Ni potrebno biti ravno ekspert za neverbalno komunikacijo, da bi razumeli, da včasih ne izrečemo nič, a prav s tem povemo vse. In točno to se je zgodilo. Ko se slovenske reprezentantke po koncu tekme niso rokovale, niso zgolj izpustile formalnost. Njihova telesa so jasno sporočila: ne priznavamo vas kot enakovredne. V športu pa je to osnovna vrednota. Spoštovanje.
Naj si še tako zatiskamo oči, ta gesta ni bila le trenutek osebnega nelagodja. Bila je jasna, premišljena in demonstrativna odločitev. In bila je napačna.
Govorica telesa je iskrena. Ne laže. In tudi v tem primeru ni. A to še ne pomeni, da ne dela škode. Ko zamahnemo z roko, obrnemo hrbet ali ignoriramo ponujen stisk roke, pošiljamo sporočilo. Močno. Nedvoumno. In v tem primeru napačno.
V športu se ne igramo politike. Vsaj ne bi se smeli. V stari Grčiji so celo prekinjali vojne. Temu so rekli olimpijsko premirje oz. ekeheria (grško ἐκεχειρία). Namen ni bil le omogočiti varnega potovanja športnikom, gledalcem in glasnikom (heroldom), temveč poudariti tudi pomen miru in spoštovanja v okviru iger. Torej, če je že svet zunaj športnih igrišč kaotičen, potem je prav šport tisti redek prostor, kjer veljajo nekakšna (športna) pravila. Pravila, ki temeljijo na spoštovanju in priznanju nasprotnika. Ne glede na njegovo državo, vero, spol ali politično prepričanje. Še ko se dva mulca stepeta, pametni starši od obeh zahtevajo, da si “po bitki” sežeta v roke. Da se priznata med seboj, da izrazita spoštovanje drug do drugega, da ne gojita več zamer.
Slovenska reprezentanca ni tam zaradi osebnih stališč igralk, ampak zaradi države, ki jo predstavlja. In ta država ni v vojni z Izraelom. Tudi ni del regionalnega konflikta, ki že desetletja jemlje življenja tako Palestincem kot Izraelcem. Slovenija je članica mednarodne skupnosti, zavezana načelom diplomacije, prava in, nenazadnje, tudi človeškega dostojanstva.
Slovenska reprezentanca ni tam zaradi osebnih stališč igralk, ampak zaradi države, ki jo predstavlja.
Rokovanje po tekmi ni prazna gesta. Je simbol priznanja truda, simbol športne kulture. Je zrcalo vrednot, ki jih nosimo tudi izven igrišča. Če smo se pripravljeni boriti na igrišču v okviru nekakšnih pravil, potem moramo biti pripravljeni tudi spoštovati nasprotnika, četudi se z njegovim političnim ozadjem ne strinjamo.
Nekateri poskušajo gesto opravičevati s tem, da gre za solidarnost s Palestinci. Lepo, človeško in tudi plemenito. A popolnoma zgrešeno v tem kontekstu. Solidarnost z žrtvami, še posebej civilnimi, ni nekaj, kar naj bi se izražalo z ignoriranjem pravil športa. Ravno nasprotno! Kadar svet razpada, je toliko bolj pomembno, da je šport most in ne zid.
Tudi primerjava z ukrajinsko-rusko situacijo ne zdrži resne presoje. Ukrajinke se ne rokujejo z igralkami države, ki je vojaško napadla njihovo domovino. Slovenke pa niso žrtve izraelske politike. Ne gre za osebno ali nacionalno vpletenost. Gre za izključno politično pozicioniranje v imenu tretje strani. In to ni naloga športnic.
Zato se postavlja pomembno vprašanje: Ali zdaj v reprezentanco sodijo samo tiste, ki imajo pravo politično prepričanje? Kdo odloča, katera mednarodna tragedija je dovolj “vredna” športne tišine? Bomo jutri iz reprezentance izključevali tiste, ki se nočejo rokovati s Kitajkami, ker ne podpirajo Tibeta? Mogoče tiste, ki podpirajo Indijce v spopadu s Pakistanom ali obratno, tiste ki podpirajo Pakistan v spopadu z Indijo?
Ali po novem v reprezentanco sodijo samo tisti, ki imajo pravo politično prepričanje?
Ko športniki začnejo kaznovati drug drugega z ignoranco, ker prihajajo iz napačne države, potem odpiramo vrata nevarnemu precedensu. Jutri bo nekdo zavrnil rokovanje s Srbom zaradi Kosova, pojutrišnjem … Kam vodi to? Naravnost v razpad vsega, kar šport simbolizira.
Zato je ta gesta, četudi morda motivirana z dobrimi nameni, neprimerna. Slovenske odbojkarice bi morale vedeti, da nosijo dres z državnim grbom, ne majice z zasebnim mnenjem. Njihova naloga ni, da rešujejo svetovna vprašanja, ampak da igrajo pošteno, pogumno in spoštljivo.
Slovenske odbojkarice bi morale vedeti, da nosijo dres z državnim grbom, ne majice z zasebnim mnenjem.
Če si želimo bolj pravičen svet, potem se za to v demokraciji borimo na volitvah. Z besedo, z voljo, z glasom. Ne pa z ignoranco na športnih igriščih. Tisto, kar se zgodi po zadnji točki tekme, do odhoda v garderobo, je namreč še vedno del igre. In v tej igri ne bi smelo biti prostora za hladno tišino, ampak za spoštovanje, ki ga izrazimo z enim najmočnejših elementov govorice telesa, kar jih poznamo na zahodu: s stiskom roke.
Morda vas zanima tudi
Objava Sporočilo govorice telesa odbojkaric je bilo napačno je bila najprej objavljena na Portal24.
English (US)