»Mislili smo, da bomo spreobrnili svet«

Preden športno uredništvo našega dnevnika začne vleči Matijo Jogana za rokav – letos bo namreč vodil Jadranove košarkarje –, ponujamo nedeljski pogovor z njim. Deloma o športu, seveda, a tudi o šoli. Jogan je pač že dolgo let učitelj. Tak, ki se ne boji javno izraziti kočljivih mnenj. Očitno je v njem ostalo nekaj želje povedati na glas, kar mu (ne) leži. Tako kot pred 30 leti, ko je bil predstavnik dijakov na liceju Franceta Prešerna v Trstu. Tudi s strankarsko politiko se je spogledoval, a strast je bila kratkega diha. Delo z mladimi pa je očitno njegovo življenjsko poslanstvo.

Ali je dejstvo, da je vaš oče Hektor psihoanalitik, kakorkoli vplivalo na izbiro, da postanete osnovnošolski učitelj in košarkarski trener?

Verjetno, čeprav nehote. Očetovo znanje mi je bilo koristno predvsem, ko sem treniral dekleta.

Psihoanalitiki pomagajo ljudem in se poglabljajo v njihova otroška doživetja. Od tod vprašanje, ali je očetova profesija vplivala na vašo željo, da delate z otroki in mladimi ...

Potemtakem nedvomno. A name sta vplivala oba starša, tudi mama, ki je bila socialna delavka. Naša hiša je bila odprta vsem, k nam domov so prihajali ljudje vseh vrst. S to odprtostjo sta mama in oče pokazala, kako se pomaga ljudem.

To je bila pri nas stalnica in to je gotovo vplivalo na to, da sem postal učitelj in trener. A name je zelo vplival tudi stric Stanko Skrinjar. Mama, oče in stric: te tri osebe so zelo vplivale name.

To, da ste se po maturi najprej vpisali na fakulteto za politične vede, govori o vašem nekdanjem ukvarjanju s politiko. Je kaj, kar obžalujete iz tistega časa?

Ne, to je bila pomembna šola. Imel sem lidersko žilico, že pri 15 letih sem začel trenirati, v 4. in 5. razredu višje srednje šole sem bil predstavnik dijakov, veliko smo protestirali proti Berlusconijevi vladi, okupirali smo šolo in kot 18- ali 19-letni »mulc« sem tudi kandidiral za pokrajinski svet (na listi Demokratične stranke levice, op. ur.), mislim, da je to bilo leta 1996.

Ničesar ne obžalujem. Politika mi je bila zelo všeč. Zanimanje za njo pa je začelo počasi upadati predvsem po umiku Romana Prodija, ki je bil zame dober, a mu ni bilo omogočeno, da karkoli naredi.

Ko ste bili predstavnik dijakov, so dijaki šli na ulice in zasedali šolo tudi zaradi, recimo, razmer v Chiapasu. Zakaj današnja mladina, ki bi imela bistveno več razlogov za protest, tako redko protestira?

Obrnem vprašanje: zakaj tako malo odraslih protestira? Predvsem od njih bi pričakoval odločen nastop. Te svetovne tragedije, ki se zdaj dogajajo, so verjetno za mlade ljudi in študente prevelike.

Gotovo pa je, da ni idealov. Mi smo jih imeli, mislili smo, da bomo spreobrnili in zamenjali svet. Danes samo peščica mladih razmišlja tako. Idealov skoraj ni, današnja politika pa ne pomaga, da bi bilo kaj drugače – ravno nasprotno.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.