Kako so partizani pobijali mlada dekleta na Štajerskem

Med in po drugi svetovni vojni so se na območju današnje Slovenije zgodili številni zločini, ki so za vedno zaznamovali posameznike, družine in celotne skupnosti. Eden takšnih tragičnih dogodkov je bil umor treh mladih deklet – Olge, Rozike in Angele. Partizanske enote so jih ubile na okruten način, brez sojenja in brez možnosti obrambe. Vsaka izmed njih danes počiva v svojem kraju, spomin na tragedijo pa ostaja živ v pričevanjih domačinov in redkih ohranjenih zapisih.

Olga Kukovič je še danes zakopana v neki globeli. Roziko Verk so partizani posilili, potem je zanosila se je vrgla pod vlak. Angelo Meh pa je “vedevejevec” potolkel s kamnom in leži sredi gozda.

Med prebivalci Planine pri Sevnici in Šentvida pri Planini je še danes živ spomin na zločin, ki so ga partizani pozno jeseni 1944 storili nad Olgo Kukovič s Planine pri Sevnici. O njenem umoru nimamo na razpolago nobenega pisnega vira. Edini vir so tako pričevanja še živečih krajanov, ki so bili žive priče zločina. Po njihovem pripovedovanju je Olga Kukovič veljala za izredno lepo dekle s svetlimi dolgimi lasmi. Pred vojno je v svojem kraju delovala v kulturnem društvu in tudi nastopala v raznih igrah. Ko je poleti 1944 na Kozjanskem nastalo t. i. osvobojeno ozemlje in ko so partizani zasedli tudi Planino pri Sevnici, je bila nad njimi celo zelo navdušena.

Mag. Štefan Tiselj iz Celja, ki je kot otrok v času vojne živel na Planini pri Sevnici, se še dobro spominja, kako je Kukovičeva njemu in drugim otrokom šivala na kape rdeče zvezde. Nekega dne, verjetno novembra 1944, pa so jo partizani aretirali in jo odpeljali v Šentvid pri Planini in jo zaprli v tamkajšnje župnišče, ki je bilo prazno, ker so Nemci župnika izselili. Tam so jo zasliševali pod obtožbo, da je nameravala partizane izdati. Dokaz naj bi bilo pismo, ki so ga našli pri njej. igrah. Po nekaj dneh zaslišanja je partizansko “sodišče”, katerega član je bil tudi učitelj iz Planine pri Sevnici J. R. z vzdevkom Žani, dekle obsodilo na smrt. Odgnali so jo v bližnjo “Farovško hosto”, jo tam v globeli ustrelili in zagrebli. Ljudje v teh krajih zgodbi o Olginem izdajstvu, s katero so morilci hoteli pred njimi opravičiti njen umor, že takrat niso verjeli in so še danes prepričani, da ji je bilo pismo, ki naj bi ga bili partizani našli pri njej, podtaknjeno z namenom, da so jo lahko obtožili izdajstva in so se je lahko znebili.

Tudi zgodba o tragični usodi Rozike Verk iz Kačjega Dola pri Rogaški Slatini je enako tragična. Partizani so na območju Sv. Petra na Medvedjem selu (danes se kraj imenuje Kristan Vrh), Kačjega Dola, Malih in Velikih Roden in Cest v letih 1944—1945 nad domačini izvajali strahovito nasilje. Poleg številnih ropov živine in drugega premoženja so zagrešili tudi razne umore. Med tistimi, ki so postali žrtve
ropanj teh zločincev, so bili tudi Verkovi iz Kačjega Dola. Njihovo domačijo so obiskali leta 1944 ponoči. Po navedbah pisnega vira so od gospodinje Rozi Verk, zahtevali 20.000 nemških mark (RM), grozili, da jo bodo obesili, če jim zahtevane vsote ne izroči, ji vzeli nekaj zlatnine, 30 kg masti, 41 olja, kakih 12 kosov pralnega mila, 4 dežnike, okrog 1.500 RM, neugotovljeno količino posteljnega perila in žepno svetilko. A jim to še ni bilo dovolj. >Spravili so še na njeno mlado hči Roziko. Hči bi morala partizanom pokazati, kje imajo v gorci meso. Ko jih je dekle pripeljalo tja, so ji storili silo, posilili so jo eden za drugim. Za pošteno in krščansko vzgojeno dekle je bil to seveda strahoten šok. Da pa bi bila zanjo tragedija še večja, je z enim od posiljevalcev tudi zanosila. Iz vsega hudega se je v kraju Podplat se je vrgla pod vlak in tako žalostno končala svoje komaj prebujajoče se življenje.

Tu pa je še zgodba o  Angeli Meh iz Šmartnega ob Paki je zgodba o komaj 14-letnem dekletu, ki je postalo žrtev partizanskega morilcev prvih dneh po koncu vojne. Med vojno je živela sama z očetom v kraju Slatine pri Šmartnem ob Paki, saj ji je mati že zgodaj umrla. K njihovi hiši so pogosto prihajali partizani. Ker je bila, čeprav še mlada, lepo dekle, so jo začeli nadlegovati. Najbolj pri tem je izstopal neki pripadnik Vojske državne varnosti (VDV), ki je na vsak način hotel, da postane njegovo dekle. To je bil verjetno razlog, da se je Angela Meh odločila partizane naznaniti Nemcem. Zaradi tega je bila aretirana in 2. novembra 1944 obsojena na prisilno delo z odvzemom prostosti. Kazen je prestajala v zimi 1944—1945. Partizanom je morala kopati jarke. Po prestani kazni se je po vojni vrnila k očetu v Slatine. Tu pa jo je poiskal prej omenjeni vedevejevec, jo s silo odvedel v bližnji gozd in jo tamkaj pobil s kamnom. Kljub hudim poškodbam na glavi je dekle preživelo in se vrnilo domov. Ko je za to izvedel morilec, se je znova vrnil in jo v gozdu pokončal s strelom. Njeni domači si njenih posmrtnih ostankov niso upali prenesti na pokopališče, tako da še danes počivajo v gozdu na kraju, kjer ji je bilo nasilno odvzeto mlado življenje.

Še dolgo bi lahko pisali o partizanskih zločinih nad dekleti. Veliko jih je bilo, preveč. In prav nihče od vseh morilcev ni bil obsojen. Zločini so žal prišli na dan mnogo prepozno.

Te zgodbe nastajajo na našem portalu, kot spomin in opomin, da ne smemo dovoliti, da se kaj takega lahko še kdaj naredi.

E-Maribor