Šola mesta v mestu, petič: Med mestom in podeželjem

Mesto in podeželje, ali lahko v Sloveniji govorimo o strogih mejah in bistvenih razlikah med njima? Živite v mestu, na podeželju, ali kar nekje vmes?  Ste kdaj opazovali, kje se mestni beton konča in kje se okolica obarva zeleno? Je to mejo sploh mogoče začrtati ali gre za neopredeljivo – sivo cono?

O življenju na meji, o preseganju meja ter o njihovem risanju in brisanju smo razpravljali 3. junija, na petem srečanju Outsiderjeve Šole mesta v mestu, ki se odvija letošnjo pomlad pri Plečnikovi Trafiki. Pogovor je povezoval Matevž Granda, umetniški direktor revije Outsider, na odru pa sta se mu pridružila urbanista in arhitekta Tomaž Slak (BAZAA®) in Mojca Gregorski (KONTRA arhitekti). Oba gosta se v svojem delu ukvarjata z vprašanji urbanističnega razvoja naselij, načrtovanjem in urejanjem mest ter delujeta kot zunanja strokovna sodelavca občin; Mojca Gregorski sodeluje z občino Šentjernej, Tomaž Slak pa z občino Novo Mesto. Prav zaradi njune neposredne vpetosti v sooblikovanje slovenske urbane (in naravne) krajine sta bila idealna sogovornika tokratnega predavanja. Ne le, da sta skupaj z Matevžem Grando nagovorila aktualne problematike mestnega razvoja, nanje sta odgovorila tudi s konkretnimi rešitvami.

Kako torej razumeti meje? Tomaž Slak mejo med urbanim in podeželskim začrta na primeru Novega Mesta. Mesto je zagrajeno in tlakovano, zamejeno je z okoliškimi gričevji, njegovo podobo ključno narekuje rečni zavoj reke Krke, okoliško podeželje pa opredeljuje zelenje. Meje ne predstavlja lahko določljiva črta, temveč širok suburbani pas, ki briše ločnico med obema skrajnostima. Mojca Gregorski na prvem mestu poudari, da ni ključno določanje meja, temveč njihovo preseganje: V majhnem, a tako raznolikem prostoru, kot je Slovenija, se ne bi smeli omejevati, temveč dano ozemlje razumeti kot izjemno bogato prostorsko celoto. Brisanje meja je sicer mogoče videti tudi skozi prizmo izgubljanja identitete podeželij, ki so nekoč imela izrazitejše značilnosti kot danes, lahko pa ga razumemo tudi kot njihovo preseganje – Tomaž Slak je z nami delil svoje posebno zanimanje za obmejne kraje, npr. ob reki Kolpi, kjer ljudje nemalokrat živijo složno, preko meja, državna meja pa predstavlja zgolj motečo linijo med povezano skupnostjo.

Gosta sta nam približala vlogo arhitekta kot zunanjega svetovalca občine v postopkih odločanja in z nami delila tudi nekatere izkušnje s področja usmerjanja mestnega razvoja; govorila sta o tem, kako o prostoru izobraževati samega župana, kako o potrebah mesta kultivirati tako strokovno kot širšo javnost in nenazadnje prisluhniti potrebam meščanov. Prenova glavnega trga Novega Mesta po besedah Tomaža Slaka ne bi bila mogoča v takšni obliki, v kakršni je danes, če prebivalcem mesta določenih rešitev ne bi skomunicirali na način, da so jih ti »vzeli za svoje«. Tesno povezani prebivalci Šentjerneja se na drugi strani ubadajo s problematiko pomanjkanja zazidljivih zemljišč. Mojca Gregorski je razložila, da omejen prostor enostavno ne omogoča priseljevanja, obstoječa skupnost pa nima javnih prostorov. Zavoljo večje kvalitete bivanja, lepše okolice in pridobitve skupnostnega prostora naj bi nekateri prebivalci v mestnem jedru odstopili delček svoje zemlje za namen ureditve parkovnih površin.

Rdeča nit uspešnega reševanja problemov skupnosti, s katerim se ukvarjata oba gosta, je jasna komunikacija in aktivno vključevanje skupnosti v projekte. Presenetljivo, nam je bila tokrat prvič predstavljena tudi druga, pozitivna plat birokracije – pritoževanja nad njo po navadi ni videti konca. Tomaž Slak je pojasnil, da so pritiski za razvoj, podporo novih projektov in investicij tako veliki, da brezkončna birokracija deluje kot »pozitivna bremza«, sito, ki razmejuje med dobro zasnovanimi projekti in med vsemi ostalimi.

Proti koncu pogovora smo opredeljevali pomen trajnostne gradnje ter odgovornega razvoja mesta, ki ne pomeni zgolj lesene fasade in sončnih celic na strehi. Pomemben je sam pristop k procesu gradnje in pa dejanska obstojnost zgrajenega. Trajnostno zasnovana je navsezadnje tudi arhitektura, ki ljudem skozi čas nudi primeren prostor za opravljanje različnih dejavnosti glede na potrebe skupnosti. Na tak način je – nasproti specifično zasnovanim mestnim stavbam – zasnovanih veliko podeželskih poslopij. Nekaj, kar bi se mesto lahko naučilo od podeželja.

Izredno informativen in poučen večer smo zaključili z zvočnim popotovanjem, in sicer s prijetnim koncertom ansambla Audite!, ki nas je prestavil 8. stoletij nazaj v preteklost. Tričlanska zasedba nam je zaigrala pet pesmi iz ene največjih glasbenih zbirk evropskega srednjega veka »Cantigas de Santa Maria« (13. stoletje), iz časov, ko so bile meje med mnogimi mesti in podeželji strogo začrtane z mestnimi obzidji. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi o mejah, urbanističnemu razvoju, medsebojnemu vplivu mest in podeželij imeli povedati takratni graditelji. Glasba nas je prestavila v nek drug čas in prostor ter sijajno zaokrožila vzdušje še enega srečanja šole mesta pri Trafiki.

Da pa naša predavanja ne bodo potekala samo pri naši ljubi Plečnikovi Trafiki, nas bosta Matevž Granda in Aleš Gabrijelčič v sklopu šestega brezplačnega druženja Šole mesta v mestu, 5. junija, peljala na teren. Tokrat nas bo pot ponesla v Maribor, kjer bomo združili ljubezen do arhitekture in dobre kulinarike. Arhitekti, člani ZAPS, ob udeležbi prejmejo 2 KT na področju Teorija in referenčna praksa. Mesta so zapolnjena – se vidimo v Mariboru!

Napisala: Pia Miklič
Foto: Jana Jocif