2 days ago
9
ARTICLE AD
»Včasih si nanesem njegov dezodorant« – Nataša Tič Ralijan in zgodba ženske, ki ostane, ko vse izgine
Sedem let po nasilni smrti igralca Gašperja Tiča je njegova življenjska sopotnica, igralka Nataša Tič Ralijan, še vedno v procesu – ne žalovanja, ampak življenja. V intervjuju za NeDelo razkriva, kaj pomeni biti mama in oče hkrati, zakaj se zateka k meditaciji in kako jo vsakdanji vonj opominja na ljubezen, ki ne izgine.
Tišina, ki ne boli več. Ampak ostane.
LJUBLJANA – “Včasih si še nanesem njegov dezodorant,” je povedala za NeDelo. Brez olepševanja. Brez patetike. Samo: “Saj si zdaj mama in oče.” In ja, to je izjava, ki ostane. Ki zadoni. Ki zareže globlje kot stotero metafor.
Gašper Tič – igralec, režiser, pedagog, predvsem pa človek, ki je znal oboževati življenje – je bil umorjen junija 2017. Slovensko gledališko in širšo javnost je dogodek pretresel do temeljev. Tisti večer v stanovanju na Trubarjevi cesti v Ljubljani ni šlo samo za tragičen konec življenja – šlo je za začetek dolgega obdobja tišine. Tišine, ki se je vsedla med Natašo in njuna otroka. Tišine, ki je zahtevala nov jezik. Nov način obstoja.
Vir: FBIn ona? Je še vedno tukaj.
Nataša ni samo »nekdanja žena«. Je glas. Je izkušnja.
Ko jo vidite na odru, se zdi, kot da zmore vse. In morda tudi zmore – ker mora. Predstava James Brown je uporabljal navijalke, ki jo uprizarja v sodelovanju z Mini teatrom in režiserko Bara Kolenc, je nekakšen križanec med gledališčem, dnevnikom in terapijo. Gre za zgodbo – pa ne samo o enem moškem ali eni družini, ampak o nas vseh.
“Izgubili smo sposobnost, da otroke slišimo. Vsi nekaj govorimo o otrocih – pa kdo jih res posluša?” se sprašuje. In to ni retorično vprašanje. To je očitek. Sistemom, odraslim, tudi sebi.
V tej predstavi – ki je bila premierno uprizorjena v Ljubljani leta 2023 – razpira teme identitete, družinskih vzorcev, psiholoških vozlov, ki jih ne razvozlamo, ampak jih predamo naprej. Kot dediščino. “Včasih starši otroke tako držijo zase, da jih ti ne morejo zadihati,” doda. In spet – ni teorije. Je praksa. Izkušnja.
Kaj ostane, ko izgubiš partnerja?
Zakon s Tičem ni bil popoln. Noben ni. Ampak bila sta par. Družina. Z dvema otrokoma, ki danes odraščata brez očeta. Ali pa – z mamo, ki je tudi oče. “Saj si zdaj mama in oče.” Ta stavek ponovi z neko čudno mešanico humorja in žalosti. Kot človek, ki je sprejel. A ne pozabil.
Po podatkih STA, je Gašper Tič umrl nasilne smrti 18. junija 2017. Storilec je bil mlajši moški, ki ga je igralec gostil v svojem stanovanju. Primer je sprožil val razprav o homoseksualnosti, nasilju, predsodkih in medijski etiki. A za Natašo to ni bil »primer«. Bil je udarec. In praznina.
Kako se to preživi?
Po njenem mnenju – z drobnimi rituali. Z vonjem, ki ostane na oblačilu. Z otrokoma, ki jo vsak dan opomnita, da ni konec. Samo drugače je.
Sodobna duhovnost brez new-age žargonov
Danes veliko govori o notranjem svetu. O meditaciji. O zavesti. Ne zato, ker je to moderno. Ampak ker mora nekako zdržati. “Ljudje imamo v sebi moč. Samo priklicati jo moramo. Z voljo. In zavestjo,” pravi.
Ne govori o kristalih, o afirmacijah, o angelskih številih. Govori o tišini. O tem, da moraš včasih samo sedeti – in biti. “Slišim se šele, ko utihne svet.” To ni aforizem. To je strategija preživetja.
Svoje misli zapisuje v dnevnike. Bere psihološke knjige. Se pogovarja. In se včasih samo zazre v steno. “Ko si sama, si vse v enem,” je zapisala v enem izmed svojih zapisov. In ta stavek – bodimo iskreni – lahko razumemo šele, ko smo tam. Ko ni nikogar, ki bi nosil s tabo. Takrat – si vse.
Biti glas tistih, ki jih nihče ne sliši
Njena družina danes živi v Ljubljani. Otroka hodita v šolo, vozita se s trolo, obiskujeta interesne dejavnosti, prejemata šolske ocene – povsem običajno. Navzven. Ampak znotraj?
“Otrok čuti več, kot si mislimo. In zaupata mi,” pravi. “To je zame največ.” Hkrati pa jo boli – ko opazuje, koliko otrok nima tega zaupanja s starši. “Otroci čutijo, da jih ne slišimo. In potem se zaprejo. In ko se zaprejo – jih izgubimo.”
To niso prazne besede. To je izkušnja. Kot jo razume ženska, ki je sama – v vlogi mame, očeta, učiteljice, terapevtke, kuharice, svetovalke in – človeka.
Ko umetnost ni beg, ampak soočenje
Leta 2024 se je znova pojavila na večjih odrih. Najprej na festivalu Mladi levi, nato v rezidenčnem projektu Kolektivno telo na Metelkovi. Ne kot gostja. Kot ustvarjalka. Njen umetniški glas se je oblikoval skozi izgubo – ampak ni postal temen. Postal je iskren.
“Ne poznam brezpogojne ljubezni. Ampak verjamem, da jo nosimo v sebi,” pravi. Ta misel – skromna, a pogumna – je rdeča nit njenega ustvarjanja.
James Brown je uporabljal navijalke ni naslov, ki bi pričakovali od tragedije. Ampak – je življenje, kajne? Polno čudnih prepletov, ironije, nerodnosti. In tudi tega se Nataša ne boji.
Kaj nas uči njena zgodba?
Ni heroina. Ni mučenica. Je človek, ki vsak dan znova izbira – biti prisotna. Ne skriva dvomov. Ne beži pred strahom. Govori o skrbi za prihodnost. O negotovosti. O tem, kako včasih samo želi, da bi nekdo še enkrat potrkal na vrata in rekel: “Ej, vse bo okej.”
Ampak – tega ni. In zato si sama nanese njegov dezodorant. In si reče: “Saj si zdaj mama in oče.”
Je to žalovanje? Je to ljubezen? Je to norost? Ne vemo. Mogoče vse troje.
Epilog, brez ‘patosa‘
Nataša Tič Ralijan danes ne potrebuje etikete. Niti »vdova«. Niti »igralka«. Niti »Gašperjeva«. Je to, kar ostane, ko vse drugo odide. In to ni malo.
Njena zgodba je lahko ogledalo. Ne zato, ker bi bila posebna. Ampak ker je resnična. In ker v sebi nosi nekaj, česar ne slišimo več pogosto: tiho, vztrajno človečnost.
Viri:
- NeDelo, intervju z Natašo Tič Ralijan, objavljen 24. marca 2025
- STA, arhiv poročanja o smrti Gašperja Tiča, junij 2017
- Mini teater, programski list predstave James Brown je uporabljal navijalke, 2023
- Festival Mladi levi, program 2024
Pripravil: N. Z.
The post Sedem let po smrti njenega Gašperja, Nataša Tič Ralijan: “Včasih si nanesem njegov dezodorant” first appeared on NaDlani.si.
English (US)