Samograditeljske izpovedi s terena (1946 – 1965)

Pisati o gradnji hiš »nekoč« je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujela trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci.

Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da so otroci imeli dom.

Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj – selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja.

Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946 in 1965.

Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja

Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko narisali na prvi list papirja, ki so ga dobili v roke. Po zunanjem videzu so spominjale na kocko. Spredaj je bil vhod, nad njim obvezen balkon, zadnja vrata, streha na čope, kleti globoko v zemlji, kletna okna zelo minimalizirana.

Stopnišče v notranjosti ni bilo del bivalnih prostorov. Dolga veža z obveznim kuriščem za peč, dnevni prostor, iz katerega so vodila vrata v spalnico, manjše stranišče, kuhinja, špajza; kopalnica, predelana iz rumpl kamre, je bila največkrat dodana kasneje, na začetku 70. let.

Podstreha je bila praviloma neizdelana, namenjena stari šari. Tam, kjer je bilo otrok več, so izdelali eno ali dve spalnici. Ostali prostori so služili tudi za sušenje zdravilnih zelišč, prezimovanje rož.

Zidarji so bili praviloma neizučeni. Dopoldne so bili v svoji redni službi, popoldne pa so zidali.

Pomembni so bili tudi ceraharji. Za izdelovalce ostrešja, cimpermane, se je štelo, da ne smejo piti alkohola. A se tega pravila niso držali.

Vsak kraj je imel svoj peskokop. Ti so bili ločeni po namembnosti: za beton, za zidavo. Za izdelovanje mavte je bil najboljši obvodni pesek. Ker so graditelji opeko izdelovali sami, so bile tako imenovane ceglounce zelo oblegane. Namesto železa za betonske plošče so uporabljali drajt, ki je po vojni ostal na meji med Italijo in Jugoslavijo.

Standardna je bila tudi notranja oprema

V kuhinji so stali gredenca, šporget, kulmkišta, miza. V hiši (dnevna soba): divan, miza, stojalo za rože, kmečka peč. Spalnica: postelja, tridelna omara, komoda. Ogrevanje: kmečka peč, šporget na drva v kuhinji.

Hrana za delavce

Ješprenj, zelje, repa, žganci, posukovnca, rižota, salama (pasja radost), klobase.

Pijača: lipov čaj, malinovec, voda. Šele v 60. letih tudi vino, piva še niso poznali.

Pred poroko

Preden so ti graditelji stopili v zakonski stan, so imeli vsaj nekaj našparanega denarja. Ženske, denimo, so si kupile spalnico in nekaj oblek, kot da bi slutile, da bodo morale v zakonu namenjati denar drugim rečem. Praktičnost, šparovnost in tudi kanček pozitivne foušarije so velikokrat pripomogli, da so dekleta na skrivaj tekmovala med seboj.

Nihče od mojih sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki ni več stanoval pod domačo streho. Stanovali so pri zasebnikih; za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli sto dinarjev – približno desetino plače).

Najprej so pripravili material

Za dovoljenje je bilo treba obvezno vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu enakovredne moškim, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za otroke, ki so bili še največkrat majhni.

Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta, so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba pripeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak ali voz, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, dostavili na parcelo, v nasprotnem primeru pa stresli v bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.

Isti pesek je bil prekidan najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.

Za gradnjo so potrebovali tudi kamenje, ki so ga najprej iz vode znosili na kupe. Z vozom – trugo – ali tovornjakom pa nato odpeljali na parcelo.

Zanimivo je bilo tudi to, da so bili pogosto odvisni od sreče. Gradbeni material (predvsem železo in cement) je bil na voljo le občasno. Kadar so ga dočakali, ga je bilo treba takoj vzeti in plačati, nihče ni niti pomislil, da bi prebiral med bolj ali manj kvalitetno ponudbo. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.

Leta 1952 je bil žakelj cementa po 15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.

Bolezni in poškodbe

Če odmislimo težave s hrbtenico, ki so se pojavljale zlasti pri ženskah po štiridesetem letu, so te trpele tudi zaradi povešenih maternic, obrabljenih vretenc, vnetja ledvic, slabokrvnosti, podhranjenosti.

Pri moških je bilo veliko poškodb zaradi žebljev, udarcev in posnete kože. Zaradi padcev s strehe je bilo veliko invalidnosti. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel na vrsto v skrajni sili.

Gradbeno dovoljenje

Alojzij je povedal: »Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo treba čakati leto ali dve. Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je znal brati zidar!

Od temeljev do prve plošče

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.

Denarja ni bilo in delavci v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Ženske so vsak dan skuhale velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim.

Parcele niso bile opremljene z vodo in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila močvirnata. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo treba svet izsušiti in nasuti cesto. Bližnji sosedje so graditeljem dovolili šverc priklop le proti plačilu. Leta 1952 je to znašalo šest tisoč dinarjev. Za ta denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec dni. Elektrika je bila še na štangah.

Zemljišča so bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev, plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.

Graditelji so med seboj tekmovali, kdo bo prej zgradil do prve plate, zato so tudi sobote in nedelje prebili na parceli, in to z zavihanimi rokavi. Zidovi do prve plošče so bili največkrat le poštancani.

Kvalificirani zidarji so na uro zaslužili 130 dinarjev, največ od tega zneska je pobrala država. Popoldanci, ki so se priučili zidarskemu delu, so zahtevali le 30 dinarjev.

Denar bi že bil, pa cementa ni

Največja težava mladih graditeljev je bila, da se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga potrebovali. Niti železo niti cement. Na srečo so sami izdelali vsaj opeko.

Na jesen, ko je bilo gradbene sezone konec, so trgovci začeli ponujati cement. Po navadi je bil še malo cenejši kot v glavni sezoni.

Malo znano je, da so cement merili s pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni, pa s kelo.

Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po drugih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugje pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.

Politično zavedni so graditeljem pogosto mešali štrene. Če se jim je zdelo, da ni vse po pravilih, so jih tudi ovadili.

Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših nesrečah nimam podatkov.

Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih.

Za trideset kubičnih metrov lesa so odšteli dvesto tisoč dinarjev. Polovico od tega je kmet odštel občini za davke (za primerjavo: kolo je stalo petinštirideset tisoč dinarjev).

Redki so les dobili doma – za doto. Vendar tudi ta ni bil zastonj, saj so domači pričakovali, da se v zahvalo ne bodo izognili nobenemu večjemu kmečkemu delu.

Plate so bile udarniške

Plate so graditelji pomagali delati drug drugemu. V najboljših sezonah so posamezniki naredili tudi po štirideset ali še celo več udarniških plošč.

Trajalo je tri do štiri ure, da je bila narejena. Za malico so dobili klobaso, kruh in kozarec vina. Piva še niso poznali. Po malici so še malo posedeli, kakšno zapeli, kdaj pa kdaj je kdo raztegnil harmoniko. Prva plata je bila za vsakega graditelja pravi praznik. Vsi, brez razlike, so bili v tistem trenutku ponosni, da so zmogli doseči prvi korak do cilja. Ob tej priložnosti tudi vina ni smelo manjkati. To je bilo pravilo, ki so se ga vsi držali.

Veseli dogodek sta morala ponosna lastnika zaliti še na intimnejši način. Ko so vsi odšli – tako je bilo menda v navadi –, sta na plošči razgrnila odejo in se ljubila. Na ta način sta simbolično zacementirala tudi svojo ljubezen.

S ceraharji so imeli malo manj sreče. Če se je le dalo, so priskočili na pomoč domači, najeti so imeli velikokrat nemogoče, zlasti pivske želje.

Streha

Rošt so vezali kar na parceli. Cimpermana (tesarja) sta bila navadno dva, zmeraj pa so pomagali še domači.

Prvo leto se je pozidalo do prve plate, ko je bil cegu že zadosti žgan, se je nadaljevalo do podstrehe. Zidanje je bilo dolgotrajno, ker je bila opeka majhna: 250 krat 120 krat 65 milimetrov.

Stropi so bili leseni, samo nad vežo so dali betonskega. Tako so šparali zaradi pomanjkanja železa.

Strešna opeka je bila v letih 1953 in 1954 cenejša kot cement, zato se je ni splačalo delati doma. Kupljen kos je stal 19 dinarjev, cement pa 20 dinarjev. Čez čas je bilo ravno obratno.

Ko je bila hiša pod streho, so okna in vrata naročili pri mizarju, nekateri so jih naredili tudi sami. Največkrat so za pomoč zaprosili kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki je bil vešč mizarskih del. Plačevalo se je tudi v naturalijah.

Isti zidarji, kot so hišo pozidali, so potem opravljali tudi dela, kot so betoniranje podov in vzidavanje oken ter notranje rajhanje. Graditelji so največkrat nabavljali material tretje klase, ki je bil opazno cenejši.

Ivanka se najbolj spominja, kako jo je zeblo v roke, ko sta z možem obivala šturije. Ni in ni se mogla ogreti.

Posojilo

Samo hudiča smo se bolj bali, so povedali sogovorniki, ko je beseda nanesla na kredite. Zanimivo je bilo, da bi ga dobili brez težav, vendar so se zanj odločili šele potem, ko je bila hiša pod streho in se jim je zdelo, da so nekaj že ustvarili. Pa še takrat jih je bilo strah, velikokrat tudi zaradi slabih izkušenj, saj so posojila pred drugo svetovno vojno marsikoga spravila na kant.

»Navaden delavec je lahko dobil le okoli štiristo tisoč dinarjev posojila,« so mi povedali.

»Vendar je bil obrok skoraj pol plače, in ko sem se spomnil na to, da ne bomo imeli od česa živeti, ponoči nisem mogel spati.«

V šestdesetih letih so po nalogu države uvedli posebne stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval od tri do šest odstotkov plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo; tisti, ki so kupovali stanovanja, so dobili posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila.

Vendar nisem mogla ugotoviti, zakaj so le redki koristili ta sredstva.

Graditelji so na blokovce pogosto gledali zviška, tudi z jezo. Zdelo se jim je krivično, da so tako zlahka prišli do stanovanja. Blokovci pa so imeli graditelje za bedake, ker so se – po njihovem – tja v tri dni matrali, namesto da bi uživali.

Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem

Na račun hiše so graditelji zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi posvečali otrokom.

Vse napore, želje in cilje so vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.

Ludvik: »Spalnica še ni bila izdelana niti spucana, toda prinesli smo modrace, jih namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporget, vendar ne morem opisati veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v napol dograjeni hiši, pa kljub temu na svojem. Še dolgo je bilo treba šparat, žena še zmeraj ni bila zaposlena niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva morala delat tudi v žernadi, da smo dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko po ohcetih, da je bilo malo več soudov.«

Mira: »Ko sem rodila prvega otroka, nisem še imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi je nasmehnila sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici, jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno igračo; ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldne sem jo nesla s seboj na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama, bi se lahko zgodilo marsikaj … A na tak način so odraščali tudi drugi otroci. Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem počela.«

Dopusta niso poznali, vsak dan so skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju. Hrane nikoli niso metali stran! Ženske so s cerahanjem v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.

Ena izmed sogovornic mi je pripovedovala, da je že v visoki nosečnosti za prvo ploščo povezovala železo, nakar se ji je čevelj zagozdil med železne špice, vrglo jo je čez rob, da je padla na tla. Samo pobrala se je, resda malce prestrašena, toda delo je bilo treba dokončati, zato se ga je znova lotila, kot da se ni nič zgodilo …

Matrali so se vsi po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni preostalo drugega, kot da se za več let odpove željam in vse, kar je bilo zasluženega, vtakne v hišo.

Marija iz Žirov pripoveduje: »Pred poroko sem živela doma, imeli smo kmetijo in treba je bilo trdo delati. Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k vodi nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter …«

Potem sta se rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila kar sama, peš odhitela do trgovine, pet ur stala v vrsti za material, samo da nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo … Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti. Potem so se hecali, da naj kar sama skrbim za mavto, da so se name še najbolj zanesli. Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni. Proti koncu sva kakšno steno že sama skup spravila, zunanjih sten si pa nismo upali.

Svet so mi šenkali moji domači. Zmeraj so mi ga naprej metali (očitali). Bila sva mlada, ampak kar naprej zmatrana. Niti hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in kruh. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo sami morali pojesti. Tako se mi je zdelo škoda denarja, ki sva ga po nepotrebnem vrgla stran …

Spominjam se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar tistemu, kjer bova rošt kupila, je dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.

En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že čez dvanajst let sva kupila rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.

Veliko jih je bilo, ki še prostora zanjo niso naredili, ker so mislili, da je ne bodo potrebovali.

Malico smo dajali samo tistim delavcem, ki so prišli delat po urah, tisti pa, ki so zidali v roku službe, so malico nosili s seboj.

Spominjam se, da je moral mož na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho. Kako bom sama, sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega za dva meseca, hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla, moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat oženjenih niso jemali v službo, ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo redi (vzdržuje). Jemali so samo mlade in samske, da so šle najprej v brigado.«

Še to:

V petdesetih letih so nekateri imeli veliko srečo, saj so od sorodnikov iz Amerike dobivali pakete z živili. Zaradi pomanjkanja sladkorja in drugih dobrot so jih unovčevali za gradbeni material, četudi ga sami niso potrebovali. Bili so iznajdljivi, zavedali so se, da cene lahko prilagajajo po mili volji, saj je bilo povpraševanja veliko. Če kdo, so oni imeli zaloge. Oblast je sicer komu stopila na prste, je pa pogosto pogledala stran, če so bili pravega političnega prepričanja. Takšni, ki so se znali obračati po vetru, so že takrat lahko počeli vse in marsikaj.

Zanimive so bile tudi politične ideje, s katerimi so hranili delavstvo.

Tako je znana zgodba delavke, ki je prejela za svojo marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno pregovarjali, naj jo prostovoljno izroči v stanovanjski sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni naredila, so ji začeli n