S prodajo ljubljanske borze Hrvatom bomo ob kapitalsko suverenost – ministru Boštjančiču se to ne zdi problematično

Golobovo vlado je zaznamovala gospodarska stagnacija, ki je države Balkana – najbolj pa Hrvaško – približala Sloveniji, ki je bila v času prejšnje države najbolj razvita in gospodarsko vzorna republika, kjer se je živelo za več razredov bolje, kot v centralni republiki federacije – Srbiji. Simbolično to transformacijo Slovenije ponazarja dejstvo, da bo Hrvaška država v kratkem kupila slovensko borzo.

Kot poroča MMC bo Hrvaška državna finančna agencija Fina dobila soglasje za neposredno pridobitev do stoodstotnega deleža v Zagrebški borzi. Če bo prevzem uspel, bo v lasti hrvaške države pristala tudi Ljubljanska borza. Na finančnem ministrstvu pa pri tem nimajo zadržkov. Dovoljenje za prevzem mora dati tudi slovenska Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki pa še ni dobila hrvaške vloge.

Finančni minister Klemen Boštjančič, ki je pretekli teden v Zagrebu podpisal memorandum sedmih držav o sodelovanju kapitalskih trgov v srednji in jugovzhodni Evropi, glede prevzema pravi: “Samih postopkov ne morem in niti ne želim komentirati. Verjamem, da kdor koli ima tak interes, lahko odda ponudbo za prevzem. Vem pa, da je za hrvaško državo, tako kot za Slovenijo, razvoj kapitalskega trga izjemno pomemben.”

Ljubljanaska borza (Foto: Daniel Novakovič/STA)

Zagrebška borza ima razpršeno lastništvo, največji lastniki pa so banke. Hrvaška Fina že ima desetino delnic. Ljubljanska borza, ki je bila do leta 2015 sicer v lasti Dunajske borze.  Igor Štemberger, direktor družbe BPH Ilirika, je za MMC povedal, da gre za zelo slabo novico in dodal: “Nismo naredili dovolj, da bi te stvari obrnili sebi v prid. Hrvati so zagotovo zelo, zelo vešči. Napredujejo pametno in modro v naši državi – tako z lastniškimi deleži večine slovenskih podjetij kot tudi zdaj z napovedanim prevzemom.”

Predsednik uprave Ljubljanske borze Marko Bombač pa meni: “Za državo je zelo pomembno, pozitivno, da ima svojo lokalno borzo, ker ta pozitivno vpliva na gospodarstvo in na blaginjo lokalnih prebivalcev. Se lahko soočimo s tem, da bodo izdajatelji v nekem času kotirali v Zagrebu. Da bodo delničarji dobivali dividende, izplačila iz Zagreba in da lahko pozneje preselijo tudi centralni register vrednostnih papirjev v Zagreb.”

Hrvaška se spretno zajeda v lastništvo slovenskega gospodarstva

V zadnjem desetletju smo priča zanimivemu gospodarskemu obratu: hrvaška podjetja so se izkazala kot izjemno spretna pri prevzemih in nakupih slovenskih družb, ki so bile nekoč pomembni nosilci domačega gospodarstva.

Mercator je bil prodan hrvaškemu Konzumu (Foto: STA)

Agrokor, danes Fortenova grupa, je z nakupom Mercatorja že pred leti poskrbel za simbolni prelom, ko je največji slovenski trgovec, nekoč ponos slovenske trgovinske dejavnosti, pristal v hrvaških rokah. Podobno velja tudi za druge panoge – od turističnih podjetij ob slovenski obali, do prehrambnih družb in medijskih hiš. Droga Kolinska že dolgo pripada konglomeratu Atlantic Grupe je prek katerih je Hrvaška dobila lastništvo nad nekaterimi najmočnejšimi prehrambnimi blagovnimi znamkami v Sloveniji, kot so Argeta, Barcaffè in Donat. Hrvaški vlagatelji so prav tako prevzeli hotele in turistične komplekse v Portorožu, Piranu in na Bledu, kjer danes nastopajo kot pomembni igralci v slovenskem turizmu – Portoroške hotele Metropol, Rožo, Barbaro in Lucijo so od Hotelov Bernardin kupili Hoteli Cavtat.

Remisens Premium Hotel Metropol (Foto: Booking)

Kakšne bodo posledice?

Zdaj se očitno dogaja še najpomembnejši prevzem od osamosvojitve naprej – prevzem ljubljanske borze s strani sosednjega konkurenta. Pri tem je potrebno poudariti, da sta borzi približno enaki kar se tiče tržne kapitalizacije, se pravi ne gre za šibkejšega partnerja s strani močnejšega. Strokovnjaki poudarjajo, da je Slovenija zaradi tega tvega izgubo finančne suverenosti, saj bi bil center odločanja o razvoju domačega kapitalskega trga prestavljen iz Ljubljane v Zagreb, kar za sabo potegne cel kup posledic.  Kratkoročne posledice, ki bi bile vidne takoj so tiste, ki se tičejo dobičkov, provizij in razvojnih pobude – vse te bi se selile v Zagreb, medtem ko bi slovenski trg postal nekakšna “podružnica”. To lahko vodi celo v izgubo finančnih strokovnjakov in zmanjšanje zanimanja za razvoj slovenskih finančnih instrumentov – podobno se je po Brexitu zgodilo londonski borzi, ko so se najboljši strokonvjaki preselili v nov epicenter evropskega kapitalskega razvoja – v italijanski Milano.

Če bi Ljubljanska borza postala del hrvaške, bi prav tako obstaja nevarnost, da bi bila slovenska podjetja na trgu potisnjena v ozadje. Največja pozornost bi bila namenjena hrvaškim podjetjem, kar bi otežilo zbiranje kapitala slovenskih družb, medtem ko bi slovenska podjetja kotirala na “sekundarni” oz. manj pomembni veji borze. To je veliko bolj verjetno, če se združita dve enakovredni borzi, kot pa zdaj, ko je bila ljubljanska borza pod finančnim dežnikom dunajske, ki ji je lahko zaradi svojega vpliva omogočala tudi dostop do veliko bolj likvidnih trgov. V Sloveniji je sicer že od nekdaj problem nizka likvidnost in majhen obseg trgovanja. Če bi borza postala del hrvaške, obstaja nevarnost, da se likvidnost še bolj zmanjša, saj bi se glavni fokus prenesel na Zagreb.

Vprašanje je torej, ali se minister Boštjančič in vlada sploh zavedata kaj pomeni prodaja simbola slovenskih kapitalskih trgov.

I. K.