ROBERT KEREŽI – OD PEKLA DO RAJA

1 day ago 15

ARTICLE AD

Recenzija knjige

Slovenska novinarka in publicistka Urška Kereži je zapisala spomine in odnos do ekstremnega športa svojega moža Roberta Kerežija, vidnega slovenskega vzdržljivostnega športnika, ultramaratonca in mednarodno uveljavljenega tekmovalca. Knjiga z naslovom Od pekla do raja (2025) je izšla v Knjižni zbirki Frontier pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor. Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Urban Lenič, fotografija na naslovnici, ki prikazuje tek Roberta Kerežija, je iz avtorjevega osebnega arhiva.

Na začetku knjige so navedene naslednje besede: »Če bi znal ubesediti svoja čustva in misli, bi jih zapisal točno tako, kot si jih zame zapisala ti.« (str. 5) Vodilo Kerežijevega udejstvovanja je spoznanje, da je tisto, kar naj bi bilo nemogoče, samo beseda. Vrhunski športnik verjame, da je v slehernih okoliščinah mogoče premagati tako zunanje dogajanje kot samega sebe. K temu doda še »… ščepec drznosti, dve vejici radovednosti, žličko veselja do življenja in nekaj litrov znoja«. (str. 36) Preveva ga avanturizem, po duši in telesu je športnik v najboljšem pomenu besede. Rad pa ima tudi samoto ter v sebi in okrog sebe išče mir. Vse to je njegova resnična stvarnost, medtem ko je še druga realnost, in ta je zanj paralelni svet, v katerem so doma ljubezen, solze in sreča. Pravi svet je zanj tisti, v katerem teče, se zbere, sestavi in se vrne na začetek. Vedno znova se odpravi na start izjemnih preizkušenj, vznemirja ga negotovost in nikoli pravzaprav ne ve, kako se bo vse skupaj izteklo. Pozabi na neskončen niz omejitev, elegantno zdrsne čez rob prepada, kjer čas teče drugače in ni gotovo, da se mu bo podvig posrečil. »Ko ti uspe, da se premagaš v največjih mukah, trenutkih vsesplošnega odpora ter hkrati pozabiš na vse, pa se ti zazdi, da si res božji otrok. A včasih tudi ne. Ne postaneš vedno angel ali kaj podobnega. Si pa vedno to, kar si zmeraj želel biti. Če trčiš na svoje meje, toda prav zaradi njih si tako čudovita katastrofa.« (str. 8) Pod površjem kaosa se skriva njegova resnična vrednost, ki dobi pravo vsebino, ko jo deli z najbližjimi, drugi so pravzaprav vsota vseh njegovih trenutkov. Odločil se je, da se bo v svojem življenju sprehajal od pekla do raja. Med tem, da je človek nor ali pa strašno pogumen, meni, pravzaprav ni razlike. Uvrsti se med čudake, ki, kot pravi, sledijo svojim sanjam.

Ko je bila nekega dne nadpovprečno dinamična družina lepo skupaj (za takšno jo ima avtor sam), družina, ki jo sestavljajo novinarka, knjižničar, tri odraščajoči mulci – ležerno moderna najstnica, starejši sin, ki spominja na energijsko tempirano bombo in mlajši sin pa še pes in pridruženi azilant – morski prašiček, je pozvonil telefon. Robert Kereži je dobil sporočilo, da ga je žreb izbral za udeleženca preizkušnje na mejah vzdržljivosti na ultra Marathonu Des Sables Peru. Šestdnevna preizkušnja v perujskih puščavskih sipinah naj bi se zgodila šestindvajsetega novembra 2017. Žena ga je brez obotavljanja presenetila s kratkim vprašanjem: »Misliš, da se ti bo v življenju še ponudila takšna priložnost?« in dodala: »Pokliči. Greš.« (str. 11) Izrekla je tisto, kar si je nadvse želel tudi sam.

In potem se začne opisovanje natančnega načrtovanja in priprav, razburljivih dogodivščin, obvladovanja in premagovanja samega sebe ter končnega razpleta. Slutiti je vpliv Nietzschejeve filozofije življenja, zlasti poudarjanje volje do moči in pobude, da te tisto, kar te ne ubije, naredi močnejšega oziroma kar te ne uniči, te okrepi. Tudi sicer je kar nekaj parafraz iz znanih literarnih del, na primer naslova romana Na svidenje v naslednji vojni Vitomila Zupana, verzov iz Dantejeve Božanske komedije, spoznanja Jonathana Livingstona galeba, da z zlomom okovov svojih misli zlomiš tudi okove svojega telesa, in misli iz knjige Vranov let Ralpha Churchesa. Na meji vzdržljivosti si Kereži prikliče v spomin Prešernov verz: Kaj pa je tebe treba bilo? Če človek želi preživeti v ogrožajočih okoliščinah, mora biti iznajdljiv, razsoden in potrpežljiv. Robert Kereži nenehno ponavlja, da je pri ultramaratoncu sicer pomembna vzdržljivost, se pravi telesna mo

, toda v resnici je glava tista, ki šteje. Telo se kdaj pa kdaj poigrava z umom. Življenje je po avtorjevem mnenju zanimivo potovanje, hkrati je resnično uganka, ki jo je le redko mogoče (raz)rešiti z razumom. Do tega spoznanja se je dokopal v ekstremnih razmerah. Verjame, da je bil sam ustvarjen za to, da teče. Ima se za člana velike subkulture zasvojencev »z resno rekreativno drogo«; po žilah se jim pretakata prvinskost in divja moč.

Med tekom in premagovanjem samega sebe Robert Kereži spoznava revščino ljudi in malomaren odnos do narave. Z naravo se zna strniti in občutiti pristen stik, skoraj kot nekakšno absolutno in pomirjujočo brezbrižnost do vsega, kar je okrog njega. Čeprav tekači tekmujejo drug z drugim, zmorejo ustvariti bližino in postanejo skupina, ki diha kot eden. »Tukaj smo, da se povežemo. Da nekaj dosežemo.« (str. 45) V stiku s sotekmovalci začuti, da smo ljudje vendarle tudi dobra, prijazna in solidarna bitja, in teče tudi zaradi tega. S hojo po robu vsaj za kratek čas navidezno premaguje tesnobne eksistencialne skrbi, vzame usodo v svoje roke, s tveganjem napolni nevzdržno praznino in preganja malodušnost in potrtost, s katerima ga klofuta življenje. Tam bo start in tam bo cilj, zdaj pa je treba teči. Druge filozofije ni, pribije.

Sedanjost postane ena sama. »Prišel sem, ker sem moral poskusiti, tekel, preživel. Ter se na koncu celo smejal na najtežji dan v življenju! /…/ Lahko, da so bili za rezultat krivi moja trmoglavost, slovenski kompleks nepomembne majhnosti ter želja po samodokazovanju ali kar vse hkrati? Ni pomembno, občutek je neverjeten.« (str. 27)

Na več mestih v knjigi je pisec tudi duhovit. Šaljivo opisuje, kako se izogne zapeljevanju plačljivih in drugih sproščenih dam. Kadar se znajde na meji vzdržljivosti, pa kuje načrte, da se bo v prihodnje v vsakodnevnem življenju spremenil, soprogi večkrat dahnil, da jo ima rad, ker se lepo smeje in odlično piše (hvaležen ji je, da živi za družino), in bolj umirjeno vzgajal svoje otroke. Samokritično ocenjuje svoj odnos do družine: »Predvsem, kako malo pozitivne energije ji vračam, medtem ko iz nje nenehno kot vampir sesam svežo kri, ki me napaja in bogati.« (str. 109) Med iskrenim izpovedovanjem, razgaljanjem in tudi kritičnostjo do samega priznava, da lahko ob moških njegove vrste vzdržijo le dovolj samozavestne, zrele in odločne ženske.

Knjiga Od pekla do raja je napisana v slikovitem in razgibanem slogu, bogatem besedišču in živih opisih ter ima vsekakor tudi literarno vrednost. Pisatelj (pisateljica in pisatelj) rad uporablja oklepaje, v katere vstavi del besed in s tem uveljavlja večpomenskost. V opisovanju je nazoren in piše tudi o telesnih težavah ter v zvezi z njimi tako o človekovi majhnosti kot njegovi silni moči. Čeprav so načrti nadvse veliki, se lahko zgodi, da se jim telo v nekaterih trenutkih upre ter se odziva z izgubljanjem moči in ogroženostjo. Urška in Robert Kereži nekatere odlomke zasnujeta kot filozofske monologe in v njih podajata precej filozofskih resnic in življenjskih modrosti, zlasti o tem, koliko človek pravzaprav zmore in kako prepričljivo zna zmagovati nad samim sabo.

Barvne in črno-bele fotografije iz avtorjevega arhiva dopolnjujejo njegovo življenjsko zgodbo in iskanje smisla. Na njih je videti tako nasmejan, poln moči in srečen kot tudi utrujen, izčrpan in zaskrbljen, pač upodobljen v življenjskih položajih, ki zanj pomenijo izziv, prizadevanje, vztrajanje in zmago.

Marija Švajncer

Read Entire Article