Claudia Sovre. Balet lahko pod strokovnim vodstvom pleše oziroma trenira prav vsak, ki si tega želi!

1 day ago 12

ARTICLE AD

Pogovor s pedagoginjo, koreografinjo, lastnico Baleta Pizzicato in recenzentko našega portala Claudio Sovre vam razjasni vse tančice baletne umetnosti. No, skoraj vse.

Draga Claudia, poletni pozdrav. Poletje je čas počitnic, ko (delno) tudi telesa plesalcev mirujejo, počivajo. A vendar ne preveč, kajne. Koliko po tvoje je zaželjeno, da si aktivni plesalec vzame počitek, da ne pade iz forme oz. kako naj ostane v formi tudi na ‘plaži’?
Živjo, Barbara, in hvala za povabilo. Mi je kar čudno biti za spremembo v drugi vlogi, kjer razgaljam svoje misli in občutja bralcem, namesto da analiziram in ‘guglam’ podatke o drugih umetnikih in dogodkih ter jih gnetem na papir. Počitnice so seveda za plesalce zelo pomembne in – lahko bi rekla – obvezne po naporni sezoni, saj njihovo telo potrebuje rehabilitacijo, da bo jeseni pripravljeno na nov zagon. Seveda pa ne smejo biti predolge, če govorimo o popolnem odklopu. Profesionalnim plesalcem običajno ne namenijo več kot enega meseca odmora v kosu, saj so tu poletna gostovanja, konec avgusta pa se že začenja priprava na novo sezono.

Balet Bizzicato na zaključku sezone.

Drugače pa je z gojenci baletnih šol in konservatorijev. Ti končajo z baletnimi treningi že v drugi polovici junija, šolsko leto pa se začne 1. septembra, kar pomeni dobra dva meseca ‘off’ – to pa je občutno predolga doba za ‘nič baleta’, če se želijo z njim ukvarjati profesionalno. Jaz bi rekla: 14 dni, oziroma največ en mesec baletne abstinence, potem pa je treba telo spet spraviti vsaj v delni pogon. Plesalci lahko disciplinirano vadijo doma, si v stanovanju organizirajo kotiček, primeren za raztegovanje, Progressing Ballet Technique in vaje ob drogu – zaželen pa je seveda tudi obisk kakšnega baletnega seminarja.

Poleti zato kar mrgoli delavnic, workshopov, tečajev, ki vabijo vse zainteresirane. Tudi pri nas, seveda. Pravkar se je končal Ballet Stage dvojice Matvienko. Udeležila si se zaključnega nastopa. Kako ga komentiraš in kaj misliš o Ballet Stage na splošno, saj vedno ponuja zveneča imena med pedagogi?
Ballet Stage je vsekakor dobrodošel seminar v Sloveniji, saj poleg Denisa in Anastasije Matvienko – odličnih baletnih plesalcev svetovnega formata, ki se v zadnjih letih posvečata tudi baletni pedagogiki in prenašanju repertoarja skozi svoje bogate izkušnje na mlajše plesalce – ponuja treninge še z drugimi vrhunskimi strokovnjaki, kot so Nina Ananiashvili, Irina Prokofieva in Stéphane Phavorin. Ob tem organizatorji poskrbijo tudi za dvodnevno gostovanje posebne gostje, aktualne baletne zvezde svetovnega formata – lansko poletje nas je s svojo prisotnostjo počastila Olga Smirnova, letos pa je mlade navduševala Iana Salenko. Napotek za starše, ki ga vedno rada poudarim, se glasi: ‘Preverite, kdo so pedagogi, h katerim prek poletja vpisujete svoje otroke. Kakšna je njihova baletna zgodovina, od kod prihajajo, kakšne so njihove reference.’ Danes to res ni težko, saj so informacije dobesedno na dlani. Vesela sem, da se Ballet Stage dogaja prav v Ljubljani. Vedno rada obiščem nekaj treningov (hvala Denis in Anastasija za to možnost), saj mi opazovanje vrhunskih pedagogov pri delu predstavlja ogromno inspiracijo in me napolni z novim zagonom za lastno poučevanje. Zaključni koncert seminarja je vsekakor zablestel na visokem nivoju. Možnost pokazati se na odru so dobili prav vsi udeleženci – ne glede na starost in baletno predznanje. Želja pedagogov, da vsak od njih v teh nekaj tednih ustvari določen napredek, se je zagotovo uresničila. Posebej sta se me dotaknili dve krajši, samostojni koreografiji, narejeni prav za Ballet Stage: Solitude Stéphana Phavorina ter Grand Finale Denisa Matvienka, ki sta navdušili z izvirnostjo postavitve in odlično izvedbo. Čestitke vsem!

In med poletnimi akterji si tudi sama s svojo Baletno šolo Pizzicato, ki jo želiš tudi s septembrom razširiti na uradno baletno šolo. Kakšni so torej načrti?
Poučevanje med poletnimi počitnicami je zame postalo že stalnica, pa čeprav tega ne realiziram vedno v isti obliki – odvisno od situacije in moje inspiracije. Letos sem si zamislila tri petdnevne seminarje – v Celju, Ljubljani in Lescah. Celje sem žal odpovedala, saj je bilo prijavljenih premalo nadobudnežev, drugi dve lokaciji pa se pridno polnita, tako da se že veselim realizacije. Seminar v Ljubljani (18.–22. avgusta) bo izveden v čudoviti dvorani Katja Dance Company, kjer sem tudi planirala odprtje svoje nove šole v sodelovanju z Nušo Košti, ustanoviteljico baletne šole Moji baletni koraki. Na poletnem seminarju bo Nuša v dopoldanskem času vodila baletne in druge ustvarjalne delavnice za najmlajše. Prijave še potekajo, več o programu pa na spletni povezavi https://mojibaletnikoraki.com/poletni-baletni-tabor. Jaz bom v popoldanskem času prevzela udeležence od 10. leta naprej.
Drugi seminar bo izveden v Lescah med 25. in 31. avgustom. Plesali bomo v domačem okolju zArt – center gibanja, kjer že dve leti vodim svojo novoustanovljeno šolo Balet Pizzicato. Na obeh lokacijah ponujam baletni trening, grajen na osnovi metodike Vaganova, za dve starostni skupini – oziroma, bolje rečeno, za dva nivoja zahtevnosti. Bolj kot starost udeležencev je namreč pomembno njihovo predznanje. Želim jim ponuditi trening, ki ga bodo lahko izvedli in se pri tem hkrati naučili česa novega. Kot noviteto v svoji ponudbi naj omenim skupino za odrasle – tako v poletnem času kot v rednem terminu naslednje sezone. Miselnost, da se baleta ne da naučiti v odrasli dobi, oziroma obnoviti svoje znanje iz mladosti in uživati v njegovi izvedbi, je že zdavnaj preživeta. Balet lahko pod strokovnim vodstvom pleše oziroma trenira prav vsak, ki si tega želi. Pomembno je le pedagogovo zavedanje, kakšne rezultate želi z njimi doseči – gre za vzgajanje profesionalcev ali za aktivno preživljanje prostega časa in uresničevanje dolgoletnih, pritajenih želja. Sistem poučevanja ostaja isti za vse – le zahteve oziroma rezultati, ki jih učitelji pričakujemo, so drugačni.

Bo tvoja baletna šola ena od mnogih v Sloveniji oz. bo po čem posebna (razen, da seveda prisegaš na poučevanje po metodiki Vaganova)?
Glede na to, da – kot praviš – prisegam na poučevanje po Vaganovi, moja šola ne more biti ena od mnogih v Sloveniji, saj je, žal, takšnih šol z izjemo mariborskega Konservatorija zelo malo. V zadnjih desetletjih se je predvsem v ljubljanskem okolišu razširila metoda poučevanja Royal Academy of Dance (RAD), ki je zasnovana kot dostopna in prijazna metoda za širšo populacijo plesalcev. Učence usmerja k umetniškemu izrazu in estetskemu doživetju, medtem ko metodika Vaganova gradi sistematičen temelj, na katerem lahko plesalec kasneje razvije tako tehnično odličnost kot umetniško identiteto.

Strinjam se z raziskavami strokovnjakov, ki v številnih sodobnih razpravah o plesni pedagogiki (Foster, 2011; Barr & Schupp, 2013; idr.), ki RAD metodo omenjajo kot sistem, ki ponuja jasen izpitni okvir, primeren za širšo dostopnost in rekreativno učenje, a zaradi svojega manjšega poudarka na poglobljeni tehnični progresiji ni najprimernejši za oblikovanje vrhunskih profesionalnih plesalcev. Celo Deirdre Tarrant, nekdanja RAD pedagoginja in članica izpitnih komisij, je v več strokovnih razpravah izpostavila, da ‘RAD nudi široko zasnovano baletno izobrazbo za širok spekter učencev, vendar ni enakovreden poklicnemu izobraževanju konservatorijev.’ (Ballet Review, 2019). Po domače povedano – RAD sistem je primeren za širše množice, ki si želijo baletnega izobraževanja, če pa se želimo baletu posvetiti profesionalno, ta metoda ni primerna. Takrat se je treba študija lotiti v baletnih šolah, ki se poslužujejo priznanih baletnih metod poučevanja – med katerimi Vaganova zagotovo spada med vodilne. Več o tem tudi v moji magistrski tezi, ki je sicer še v začetni fazi – nastajanja, razvijanja in nadgrajevanja osnovne zamisli. Sicer moja šola v Ljubljani letos še ne bo zaživela tako, kot sem upala, ampak zaživela bo – to je zagotovo. Pa bomo videli, kako se bo celotna zadeva razvijala naprej. Upam, da nama z Nušo uspe zgraditi program, ki bo zajemal najmlajše v baletnem vrtcu, prek baletne pripravnice, vse do celotne ponudbe šestih razredov nižjega baletnega izobraževanja. Otroci bodo ob koncu leta opravljali izpite v glasbeni šoli za pridobitev uradne baletne izobrazbe. Držali se bova enotne metode poučevanja po Vaganovi in jo skozi sodobne pedagoške ter psihološke pristope prilagajali predispozicijam posameznikov. Verjamem v ta sistem – in lastne izkušnje mi govorijo o dobrih rezultatih, ki jih s seboj prinaša.

Nekaj tvojih varovank pa nadaljuje kariero na Konservatoriju v Ljubljani oziroma v Mariboru. Kako ponosna si na ta njihov uspeh?
Res je – letos smo z mojimi učenkami dosegle nepredstavljivo. Prav vse, ki so želele nadaljevati šolanje na baletnih konservatorijih, so uspešno opravile preizkus nadarjenosti in bile sprejete na Umetniško gimnazijo. Hana Vrviščar tako nadaljuje v Ljubljani, Julija Ferlič, Enya Zupan in Taja Borković (sicer gojenka KGBL) pa se selijo v Maribor. Moram poudariti, da z dekleti delam šele dve leti – lani so pouk v Lescah obiskovale trikrat, letos pa štirikrat tedensko. Prišle so k meni s precej revnim predznanjem, pa vendar so vse opravile izpite za 3+4 in 5+6 razred in tako uradno zaključile nižjo baletno šolo s pridobljenim spričevalom o končani višji stopnji glasbene šole, program Ples.

Enya in Julija na pripravah za sprejemni izpit.

Enyo in Julijo sem hkrati pripravljala še na izpit iz baleta za 1. letnik srednje šole in stilnih plesov, ki sta ju konec junija obe uspešno opravili ter se jeseni pridružujeta dijakinjam drugega letnika Konservatorija Maribor. Uspeh, o katerem nisem niti sanjala. Njun uspeh me še posebej navdušuje, saj je Enya z baletom začela zelo pozno in se jeseni odpravlja že v zadnji letnik gimnazije. Kljub njenim odličnim predispozicijam sem večkrat dvomila, da bova uspeli – ampak sva. Julija pa je prej obiskovala ljubljanski Konservatorij, kjer je – kljub čudovitim baletnim linijam in tehničnim sposobnostim – niso sprejeli za nadaljevanje študija na Umetniški gimnaziji.

Juliji, ki je v otroštvu obiskovala balet v Moskvi in ji je šolanje v tej smeri predstavljalo srčno željo, se je takrat seveda porušil svet. Povabila sem jo, naj se pridruži Baletu Pizzicato, in tako sva v dobrih pol leta nadgradili njeno znanje do te mere, da je uspešno prestala preizkus nadarjenosti in kasneje dobila zeleno luč za nadaljnji študij na mariborskem Konservatoriju pri prof. Šilnikovu. Takšni uspehi ogrejejo moje srce!

Res je tudi, da so prav vsa moja dekleta v lanskem letu pridobila neko neverjetno motivacijo in zagon – skoraj vse so izrazile željo po nadaljnjem šolanju, o čemer na začetku našega druženja sploh nisem razmišljala. Ko pa je do tega prišlo, sem preštudirala vse učne načrte in naredila načrt, kako se približati temu cilju. Bilo je naporno leto. Veliko smo nastopale, se udeleževale plesnih festivalov in tekmovanj – bile smo celo na TUTU Grand Prix in dosegle odlične rezultate, kar je njihovo željo samo še poglobilo.

Kakorkoli že – dosegle smo nekaj, kar se mi je sprva zdelo skoraj nedosegljivo, ponosna sem na njih in na naše skupno delo. Osebno mi to pomeni veliko potrditev mojega dela in razmišljanja ter mi daje motivacijo in zagon za naprej. Mlajša skupina Pizzicato seveda ostaja z mano, pridružile se bodo nove članice in člani. Kombinirali bomo Ljubljano in Lesce, saj sem že precej vešča v improvizaciji, hehe… Kjer je volja, tam je pot, pravijo – in jaz se tega kar držim. Pravzaprav presenečam sama sebe, saj je zagon za poučevanje vsak dan večji.