Renault Symbioz: Ne tič (Captur) ne miš (Austral)

Prek palca bi zanimiv avtomobil s hibridnim pogonom uvrstil med dva modela, ki sva ju z Matjažem že predstavila. To bi moralo pomeniti, da je Symbioz brez njunih slabosti, vendar žal ne živimo v popolnem svetu!

Bolj življenjska je opazka, da je Symbioz preprosto za družine uporabnejša, torej večja različica Capturja s samopolnilnim hibridnim pogonom, ki se mnogo bolje obnese v mestih kot na avtocestah. Povšeči mi je bil opazno in uporabno večji prtljažni prostor. Sprejel je (a komaj) prtljago štirih odraslih, ki so se odpravili na zasluženi dvodnevni oddih. Pelje se korektno, a se nisem ravno zabaval za volanom, predvsem pa del z opisom voznih lastnosti vzemite s pravšnjo mero distance. Renault uvaja (izjema je zaloga) hibrida s prostornejšim in močnejšim 1,8-litrskim bencinskim motorjem, ki smo ga na kratko že srečali v Daciinem Bigsterju.

Z modro so zadeli bistvo

Fotografije povedo več kot besede, zato si zlahka ustvarite mnenje, ali so vam Renaultovi oblikovalski prijemi všeč. Diplomatsko povedano mi je neprimerno bolj všeč v primerjavi s Capturjem, vendar Rafale še vedno najbolj pritegne poglede v Renaultovem hlevu. To je seveda le moje mnenje. Dodal bom še enega, ki ga je izrazila domača strokovnjakinja. Barva je dobra in mu, to zna biti najbolj pomembno, zelo pristaja.

Niti malo me ne moti, da naj bi bil Symbioz povečan Captur (seveda ravno tako e-tech). Digitalna armaturna plošča, volanski obroč, obloge armaturne plošče in vrat ter sredinski zaslon se zdijo sumljivo znani. Edina razlika je »lebdeča« polica z ročico samodejnega menjalnika, pod katero je slabše dostopen predal za odlaganje večjih predmetov. Najraje drugega telefona, kajti zgoraj nad ročico je prostora le za enega. Zadnja klop je premična, da se tam udobneje počutijo visokorasli potniki. V tem primeru je v prtljažniku manj prostora. Kljub temu ga je v primerjavi z manjšim »bratcem« občutno več, o čemer sem se zlahka prepričal, ko smo se štirje odrasli odpravili za dva dneva občudovat lepoto okolice Podljubelja. Mimogrede, lepo je tam, še bolje je, ko dospeš do planinske koče, ki si jo izbereš za cilj, stopiš noter in prosiš za nekaj domačega.

Z Googlom enako

Ne bom dolgovezil, le ponovno bi rad poudaril, da je Renaultu z odločitvijo, da za osnovo infozabavnega sistema vzame Googlov sistem, padla sekira v med. Po eni strani se jim ni treba več mučiti z razvojem svojega okolja, po drugi strani pa so hipno dostopne storitve, ki jih ima ameriško tehnološko podjetje. A to je manj pomembno. Bolj pomembno je, da je sistem pripravljen praktično v hipu po odprtju vrat avtomobila. Nisem sicer pristaš Googla v vozilih zaradi njihove »pogoltnosti« po podatkih, vendar je to manjše zlo od počasnejšega (ali celo slabše odzivnega) okolja in storitev. Morda jim bodo nekoč celo pomagali nagraditi zaslon pred voznikom v smeri hitrejšega preklapljanja med prikazi, ki so na voljo, in izboljšati sliko kamer. Podnevi nekako gre, a ponoči (sploh če je deževalo), sem imel zaradi »grahaste« in slabo kontrastne slike težavo pravilno dojeti razdaljo od ovir.

Če mi kaj v konstelaciji zaslonov ni najbolj pogodu, potem je to srednji zaslon, ki je višji, namesto da bi bil daljši. So ga pač postavili pokonci. Pa kaj potem? Ne vem. Ne morem se znebiti občutka, da bi bila armaturna plošča privlačnejša, če bi ga prekucnili (zavrteli za 90 stopinj) in stanjšali črne robove okoli zaslona. Digitalizacija gor ali dol, dobro je, da so ohranili nekaj fizičnih gumbov za upravljanje klimatske naprave. Škoda, da ne morem tega reči za vrteča gumba, kajti temperature brez zaslona ne morete spreminjati.

Nabor storitev, ki so vozniku v pomoč, je v testnem vozilu razmeroma obsežen. Ker sem samodejno parkiranje preizkusil prejšnjič z Rafalom, se tokrat nisem spustil v »bentenje«, da bi avto hitreje sam parkiral. A si nikakor ne zatiskam oči. Dobršnemu delu populacije bo nadvse všeč. Obveščanja o prekoračitvi hitrosti nima smisla obešati na veliki zvon. Bodisi nežne zvoke preslišite ali povežete izklop nadležnega čebljanja s tipko na levi strani in je ne pozabite (dvakratno) pritisniti po vsakem vžigu motorja. Na ta način ni mogoče izklopiti parkirnih tipal, ki so za moj zvočni okus preveč nadležna. Omenil bi še prilagodljivi ohranjevalnik hitrosti. Zavira pravočasno in nesunkovito, medtem ko bi pospeševanje lahko bilo bolj temperamentno.

Ne najboljša odzivnost po pritisku stopalke za plin

Glede ocene voznih zmogljivosti sem se znašel v nehvaležnem položaju. Zlahka opišem, kako se je obneslo testno vozilo, a to vam ne pove prav dosti, saj bodo novi Symbiozi opremljeni s pogonskim sklopom z 1,8-litrskim bencinskim motorjem s 109 konjskimi močmi (13 več kot obstoječi 1,6-litrski). Sama »paralelna hibridna arhitektura« pogona je podobna, a vseeno nove generacije, kar v praksi pomeni, da se bo avtomobil skoraj zagotovo obnašal drugače.

Poleg bencinskega motorja ima testno vozilo še 36-kilovatni električni motor, elektromotor namesto zagonskega alternatorja, baterijo kapacitete 1,2 kilovatne ure in samodejni menjalnik brez sklopke. Hibridni pogon omogoča precej električne vožnje. Koliko, je odvisno od ceste (mestne ulice, regionalne ceste, avtoceste) in hitrosti. Ne glede na to Symbioz vedno spelje na elektriko. Zato poskrbi motor, ki je po potrebi v funkciji generatorja električne energije. Omenim lahko še to, da čeprav imata s Capturjem enako medosno razdaljo, se Symbioz pelje lepše (oziroma udobneje).

Ne morem reči, da sem pretirano užival v vožnji. Ko vozite umirjeno, se obnese zadovoljivo. Prestavljanje je primerno, podvozje ravno prav trdo in v ovinkih ni zaznati pretiranega nagibanja. Udobje tukaj pomeni nižje hitrosti in »sekanje« ovinkov. Nakar ob preklopu na šp