PRVI VTIS Ecovacs GOAT: Razen za majhen vrt izberite pol dražjo (#video)

Preizkušanje modelov znamke Ecovacs nas je utrdilo v prepričanju, da »samostojne« robotske kosilnice napredujejo izredno hitro in lahko dokončno pozabite na ukvarjanje z žico za zamejitev območja košnje. Podrobnejši test zmogljivejšega od obeh robotov – GOAT A-1600 RTK – sledi, tule pa so ugotovitve, kako se dejansko poznajo razlike med njima, in za koga je morda primeren tudi GOAT O-800 RTK.

Kosilnici delujeta s kombinacijo nekje na vrtu postavljene sprejemno-oddajne postaje za satelitsko določanje položaja in lidarja (ter drugih tipal) v sami napravi. Pri manjši in cenejši je oddajnik za napajanje priključen na polnilno postajo robota, pri večji in dražji pa mu je treba zagotoviti ločeno vtičnico (torej nekje zunaj potrebujete dve). Kabel je v obeh primerih dovolj dolg, da lahko najdete ustrezno pozicijo, kjer bo drog s sprejemnikom oz. oddajnikom obenem pokrival celotno površino sečnje in tudi stal dovolj na odprtem za dober sprejem signala. V našem primeru je kljub temu, da je ob robu strehe, našel več kot 30 satelitov, torej ni pretirano izbirčen. Polnilna postaja je lahko nekje bolj v kotu, kakor vam najbolj ustreza. S priloženimi plastičnimi vijaki jo morate vsaj zasilno pritrditi, da se ne premika, ko robot vozi vanje in z nje, torej mora vsaj delno biti na zemlji, ne denimo na betonskih tleh. Najmanj tam morate zagotoviti dober signal domačega brezžičnega omrežja, saj brez povezljivosti pri tovrstnih napravah ne gre. Upravljate ju seveda z aplikacijo (Ecovacs Home), na njunem »hrbtu« je zgolj majhen zaslon za odklepanje s kodo PIN in še nekaj drugih ukazov s kombinacijami tipk, velik gumb stop za ustavitev robota in pri cenejši še vrtljiv gumb za nastavljanje višine rezil. Pri dražji to počnete v aplikaciji.

GOAT A-1600 je občutno večja, tudi bolj atraktivno oblikovana in že na videz, pa tudi v praksi robustnejša. To se med vožnjo po vrtu in premagovanju neravnin ter klancev še kako opazi. Ne da bi bila GOAT O-800 kakšna igračka, se ji pa nekoliko bolj pozna, da je izdelana s ceno v mislih. Četudi je še vedno težka in deluje bolj trdno kot denimo Dreame A1, ki smo jo testirali lani.

Večja je že mnogo težja in to v precejšnji meri zagotovo odpade na baterijo, ki naredi morda celo največjo razliko. Model 800 za slabih 200 m², kolikor je »nameril« površine pri zemljevidu, ki sem ga obvozil, nikakor ni imel dovolj zaloge. Ko je moral nazaj na polnjenje, mu je ostalo še najmanj četrtina dela. Po drugi strani je 1600 to košnjo opravil brez vmesnega vračanja na polnilno postajo, a tudi, ko se je vrnil tja, se je nato (z večjo kapaciteto baterije) napolnil v približno tretjini časa, kot je rabil manjši robot. Kombinacija (bistveno) krajše avtonomije in počasnejšega polnjenja ni dober recept za večje površine, zato tam od 150 m² naprej svetujem dražji model.

Slednji svoje delo tudi opravi hitreje, saj lahko vozi s hitrostjo 0,7 m/s, medtem ko cenejši zmore 0,5 m/s. Privzeti hitrosti sta še malo nižji (04 oz. 0,35 m/s), nisem pa opazil, da bi višja hitrost zelo vplivala na kakovost košnje. Pri 1600 pogled od spodaj razkrije dve plošči z rezili, kar se predvsem pozna v tem, da robot ne izpušča določenih pasov, kadar malce slabše prekrije svoji liniji v eno in v drugo smer. V tem sta sicer oba nekoliko šibka, vendar je tudi konfiguracija našega terena, kjer vse po malem »visi,« nekoliko zoprna za tovrstne pomočnike.

GOAT O-800 se zdi zanimiva izbira za tisoč evrov ali včasih v kakšni akciji še manj, in tudi je za kakšne bolj ravne in ne prevelike vrtove. Toda za nekoliko zahtevnejši teren in večjo površino se splača odšteti dodatnih 500 evrov, saj je GOAT A-1600 RTK neprimerno zmogljivejši robot.

The post PRVI VTIS Ecovacs GOAT: Razen za majhen vrt izberite pol dražjo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.