Prvi italijanski zakon o ljudskih stanovanjih je imel za zgled Trst

Tržaška neprofitna stanovanja lahko, ob vseh možnih kritikah, uvrstimo med italijansko dediščino. Prvi italijanski zakon o »ljudskih gradnjah« je parlament takratne kraljevine sprejel leta 1903. Njegov avtor Luigi Luzzatti pa se je zgledoval po tržaškem Občinskem zavodu za minimalna stanovanja Icam (Istituto comunale per le abitazioni minime) iz leta 1902.

Tržaški Icam je že takrat deloval kar plodno in je med letoma 1902 in 1927 na podobo Trsta vplival z 2841 novimi stanovanji za ekonomsko ogrožene sloje. Fašisti so Icam preimenovali v Avtonomni fašistični zavod za ljudske gradnje (Ifacp), do druge svetovne vojne pa je ta dal zgraditi še več kot 3000 stanovanj. Po drugi svetovni vojni je seveda narasla potreba po novih stanovanjih in jih je Iacp (iz kratice je izginil »f« pridevnika "fašističen") do leta 1952 samo v tržaški občini zgradil 7500.

V tistih letih je zavod začel širiti svoje delovanje v geografskem smislu, z več sto novih stanovanj v Tržiču (ki je takrat bil v tržaški pokrajini) ter Miljah. Z leti je zavod tudi prevzel breme gradnje tržaških raziskovalnih centrov, dal pa je tudi zgraditi za tiste čase inovativne bloke, ki so poleg stanovanj vsebovali tudi kraje za socializacijo in razne storitve. Nastala so mesta v mestih, ki stojijo še danes, najbolj prepoznavno je nedvomno Melara.