PRIŠLI SO ŽE PRVI ODZIVI.

1 day ago 9

ARTICLE AD

Draga Milena,

Zapisala si: »Zelo si želim, da ob zadnji piki porečeš: Kako dobra knjiga je to!«

Ne, ni dobra – odlična je! Če bi snel ta roman s spleta, ne da bi vedel, kdo je avtor, bi do 21. strani uganil, da je to delo izkušene romanopiske, pri 42. strani pa bi mi že bilo jasno, da si ti avtorica tega romana. Če je to kriminalka, je toliko drugačna od povprečnih zgodb te vrste, da gotovo pritegne (in bo pritegnila) bralec – tudi mene, ki nisem ljubitelj tega žanra. (Seveda so kriminalke Agathe Christie svetla izjema na mojem bralnem seznamu …). Če je to fikcija, to ni popoln domišljijski roman, saj je zasnovan na krutih stvarnih življenjskih zgodbah. Večina tvojih del temelji na takih zgodbah. Izvirna značilnost tvojih zgodb pa je, da so zamolčane in da razgaljajo temno stran erotike.

SINCERA GRATULATIONE – ESPECTO PROXIMUM LIBRIM TUUM …

Srčen pozdrav,

Marko

Drugi odziv:

Roman Mehko kot britev je delo, ki sodi v žanr kriminalnega romana, a z vsebino, ki globoko presega žanrske zakonitosti. Avtorica Milena Miklavčič se zanj ne odloči le zato, da bi bralca vlekla skozi zapletene sledi preiskav, temveč zato, da bi lahko skozi fikcijo nadgradila zgodbo, ki jo je nekoč slišala.

Osrednji tematski okvir romana je sistemska (spolna) zloraba žensk v času socialistične Jugoslavije — zloraba, ki se je skrivala za masko napredne družbe in domnevne enakosti spolov, a se je dogajala z vednostjo, celo podporo političnih in gospodarskih elit. O tej tematiki se je nekoč striktno molčalo, bojim pa se, da bodo nekateri od tistih, ki še zmeraj razmišljajo enako, kot nekoč, morebiti povzročali težave, ko bodo knjigo prebrali.

Glavni liki so večplastni, posebej izstopajo figure moških, ki nosijo v sebi paradokse družbene moči, šibkosti in vdanosti lastnim frustracijam. A najmočnejši vtis puščajo ženske, ki so opisane izjemno tankočutno, z velikim razumevanjem njihovih stisk, ki jih vse do smrti nosijo v sebi. Te stiske so jim navsezadnje tudi krojile življenje na način, ki si ga niso želele.

Miklavčičeva se mojstrsko igra z lokalnim koloritom. Osrednji prostor dogajanja tudi tokrat ni le kulisa – Žiri, Žagarije, Vrsnik, pa tudi vaške kuhinje, gostilne in cerkve – so živi kraji, kjer se življenje odvija tudi ob dobri hrani in kmečkimi opravili.

Jezik romana je stvaren in neposreden. Prav ta prizemljenost naredi roman izjemno prepričljiv. Včasih se pripoved ustavi ob trivialnostih (na primer ob buhteljnih), a ravno te drobne vsakdanje geste delujejo kot nekakšno sidro, ki bralca neprestano vrača v realnost, ki je zmeraj večplastna.

Ob branju se poraja vprašanje: koliko zla je bilo zamolčanega? Zakaj si o njem ne drznemo spregovoriti? Avtorica v romanu ne moralizira, a jasno postavi ogledalo družbi, ki je svojo preteklost potlačila in se s tem odpovedala ozdravljenju.

Mehko kot britev je roman, ki reže – ne z nasiljem, temveč z resnico, ki jo bralec vsakič znova začuti, kot bi šlo za njegovo lastno kožo. V literarnem smislu gre za delo, ki mojstrsko združuje dokumentarno naravnanost z napetostjo kriminalke, pa tudi z etično držo avtorice, ki ve, da literatura ni le za branje, temveč ponuja trenutke tudi za premislek in spremembe.

Agata

tretji odziv:

Milena, bilo je za ckrnt dobro!