Zgodba o vojni brez bomb in velikih bitk

Maura Delpero se je rodila v Bocnu (1975), kasneje pa študirala literaturo v Bologni in Parizu ter film v Buenos Airesu. Vermiglio, ki je na lanskem beneškem festivalu prejel glavno nagrado žirije, je njen drugi celovečerec in poklon istoimenski vasi njenega preminulega očeta v dolini Val di sole na Tridentinskem, tamkajšnjim ljudem in spominom.

Film je nedavno slavil tudi na podelitvi najpomembnejših italijanskih filmskih nagrad David di Donatello, kjer je med drugim prejel kipce za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo. Prav Vermiglio bo v nedeljo zvečer v letnem Kinu Arrigoni sklenil letošnji festival Kino Otok - Isola Cinema, ki se v Izoli začenja nocoj.

Svoj drugi celovečerec ste opisali kot pokrajino duše. Kaj ste imeli v mislih?

Ta film je zgodba o vojni brez bomb in velikih bitk, o tistih, ki so ostali doma. Govori o materah z novorojenčki, ki so umrli, ker je bilo premalo odej. O ženskah, ki so se bale, da bodo vdove. O kmetih, ki so zaman čakali otroke, da se vrnejo iz vojne. V tem smislu je kot pokrajina duše, kot »družinski leksikon«, predvsem pa je dejanje ljubezni do mojega očeta, njegove družine in njihovega majhnega mesta.

Tako kot vaš prejšnji film Maternal se tudi Vermiglio osredotoča na ženske, na to, kaj pomeni biti mati in hkrati neodvisna ženska. Zakaj je ta tema za vas tako pomembna?

V zadnjih letih sem tako iz osebnih kot ideoloških razlogov čutila potrebo po tem, da ženske postavim v središče zgodbe. To ne pomeni, da ne želim ali ne znam govoriti o moških. Tam, kjer človečnost pokaže svoja protislovja, se začne moja človeška, intelektualna in filmska radovednost.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku