Vladimira Rejc: Mehka tema

Piše: Gregor Lozar

Mehka tema je najnovejša pesniška zbirka Vladimire Rejc, pesnice, literarne publicistke in urednice spletne revije Ventilator besed, ki je izšla pri založbi Kulturni center Maribor. Avtorica je objavila že več pesniških zbirk, med katerimi so Žepno ogledalce (nominirana za nagrado prvenec), Razgaljena bližina (izšla tudi v italijanščini) ter Potovanje nemih obrazov (prevedena v angleščino, nemščino in španščino). Njeno delo je prepoznano po minimalistični poetiki in izražanju globokih čustev. Poezija je bila objavljena v literarnih antologijah, kot je Antologija slovenskih pesnic 3. Uveljavila se je tudi kot avtorica kulturnih portretov v knjigi Čarovnija pisanja in soavtorica zbornika Pogovori o drogah. Njeno delo je prežeto z iskanjem smiselnosti v kratkih pesniških utrinkih, ki osvetljujejo bistvo življenja.

Pesniška zbirka Mehka tema: Nežni slikarski utrinki Vladimire Rejc prinaša petdeset intimno izpovednih pesmi, opremljenih z umetniškimi fotografijami avtoričine hčere. Knjiga se začne s fotografijo cvetočega travnika.

SAMOTA 

V popolni samoti zatrepetam. 

Pogoltnjene misli. 

Nežno upanje.

Pesem, podobno kot haiku popisuje trenutek. A doživljanje ni toliko obrnjeno navzven, med ivanjščice, ki jih je ravnokar razburkal veter, ampak v notranje doživljanje, v trepetanje, ki ga ta podoba prikliče v duši. Sledi trenutek dvoumnosti, ko ne vemo ali so misli pogoltnjene iz strahu, nemara iz nežne uvidevnosti, da ne bi zmotili sveta v svojem toku, ali iz slasti, ko se nam v samoti razpre narava v vsem svojem blišču. V tem ravnovesju med zadržanostjo in naklonjenostjo nekaj narahlo poči in kot nov cvet se na travniku odpre nežno upanje. Branje se lahko začne in poezija nas pelje skozi ljubezen, spomine, minevanje in upanje, obogatena z občutkom za čustvene podobe, kot so nostalgija, pomladno hrepenenje ter tihota po izgubi.

POTRKAJ

Nežno valovanje.

Skrivnostni veter.

Skozi vrata vstopajoča ljubezen.

Potrkaj …

Podobno kot Samota, se tudi ta pesem dogaja ne meji zadržanosti in hrepenenja. Uvaja jo podoba iz narave – valovanje. Smo ob reki, na morju ali je nekado preprosto v kopalnici prižgal ventilator. Ljubezen vstopa kot blag, uvideven vetrič, v katerem kot slutnja zatrepeta možnost vseprežemajočega viharja. A tukaj, na robu možnega se mu zoperstavi voda, ki v vsej krhkosti svoje mogočne pojave zašepeta: Potrkaj.

Vladimira Rejc je mojstrica kratke pesniške forme, njeni verzi pa so prežeti z občutki bližine, pogrešanja in življenjske lepote v drobnih trenutkih. Pesmi so dostopne bralcu, prežete s toplino in osebnimi izpovedmi, obenem pa nagovarjajo univerzalna hrepenenja in izkušnje.

Mehka tema se zdi kot tih sprehod skozi vrt čustev, kjer vsaka pesem odpira novo okno v pokrajino človeškega srca. To je zbirka za vse, ki verjamejo, da v poetični preprostosti tiči največja lepota in da so najlepše zgodbe skrite v drobnih trenutkih. Branje te zbirke ni le stik z besedami – je nežno povabilo, da skozi poezijo znova začutimo svet v vsej njegovi tišini in lepoti.