Poklon Plesnega foruma Celje Almi Karlin s predstavo Jaz sem Alma K.

Na odru Plesnega foruma Celje/PFC je znova oživel duh njihove slavne meščanke Alme Maksimiliane Karlin (1889-1950), v novi plesno gledališki predstavi Jaz sem Alma K. – I am Alma K., priznanega finskega dramatika in režiserja Jarija Juutinena.

Premiera predstave se je zgodila konec februarja (28.2.), ogledala sem si reprizo 6.4. Režiser Jari Juutinen sodeluje tudi z Ljudskim gledališčem Celje, njegova najnovejša celjska stvaritev Jaz sem Alma K., je obenem tretji, torej zadnji del njegove priznane trilogije na temo: Jaz sem…- I am…, ki sledi njegovim mednarodnim uspešnicam: I am Adolf Eichmann in I am Francis W. Tudi sicer je Juutinen, kot režiser znan po svojih zahtevnih temah o pravičnosti, socialnih vprašanjih ter močeh ljubezni. V zadnjem delu svoje trilogije se Juutinen poglablja v življenjsko intimo Alme Karlin, kot režiser in pisec scenarija o priznani slovenski pisateljici, popotnici ljubiteljski raziskovalki, poliglotki in teozofinji. Svoj domišljeni portret, ki je nastajal ob branju Alminih del, Juutinen izvirno snuje na osi odnosa med materjo in hčerjo, medtem ko na sceni prepričljivo strukturira ter povezuje dramo, sodobni ples in vizualno umetnosti ob timu ustvarjalcev – prevod: Živa Čebulj, igra in koreografija: Kaja Janjić, Gea Erjavec in Julija Slapšak, oblikovanje zvoka ter glasba: Urša Ofentavšek in Jari Juutinen, scenografija: Tomaž Milač, video oblikovanje: Tomaž Črnej, oblikovanje luči: Tomaž Milač in Teemu Nurmelin, oblikovanje lutk: Urška Majcen.
V tistih svojih dneh Alma M. Karlin ni bila dobrodošla v svojem rodnem mestu Celju, saj je bila veliko pred svojim časom. Malomeščansko mestece je takrat ni moglo niti razumeti. Njena vsestranska zapuščina je shranjena po različnih muzejih ter obravnavana v različnih študijah, izpisana v knjigah, poslikana v slikanicah, stripih, animiranih filmih. Duh Alme Karlin se pričel odpirati šele ob koncu dvajsetega stoletja v njeni in naši domovini Sloveniji. V Celju so ji na Krekovem trgu postavili bronasti ulitek v naravni velikosti (10. aprila 2010), in ga oblikovali v stilu svetovne popotnice Mary Hoopkins, kot bi prihajala, obenem pa se že ozirala za naslednjim popotovanjem.

Gea Erjavec

Ena prvih, ki se je navdihnila z življenjsko zgodbo naše svetovljanke Alme Karlin, je bila koreografinja in pedagoginja Gordana Goga Stefanovič Erjavec, ko se je s svojimi plesalkami Plesnega foruma Celje potikala okoli zapuščene zidanice Pečovnik 44 pri Celju, kjer je ob koncu svojih dni Alma Karlin živela in umrla. Gogini plesalci so reševali Almine fotografije, ki so bile razmetane na odprtem. Nato pa je nastal zgodovinski plesni projekt, pravzaprav praizvedba slovenskega plesnega projekta Alma ali Angel na zemlji (30.8.2001) v koreografiji Gordane Sefanovič Erjavec. Bil je to četrtek zvečer, ko je enourni multimedijski projekt nadvse navdušil poln avditorij takratnega odprtega prizorišča Knežjega gradu v Celju; nato je sledilo še pet repriz tako v Celju kot Mariboru; ko je v dvorani ŠTUK v Mariboru k meni pristopila stara gospa in me vprašala, kdo je postavil ta projekt. Ob mojem odgovoru pa je dejala, da je prav taka bila njena Alma, ki jo je dobro poznala, in se je še kot take tudi spominja. Enourni multimedijski projekt je takrat oživel podobo pisateljice, nje potovanja, tudi razgalil notranjo subtilnost te naše svetovljanke, in se dotaknil njenih vojnih dni ter življenja po vojni. Gordani Stefanovič Erjavec je uspelo notranje čutno, v mehkobi plesnega izraza orisati lik Alme Karlin, ki ga je lahko zaznala na najdenih fotografijah. Celotna predstava se je izkazala kot dorečen, dobro zasnovan multimedijski plesni projekt žive glasbe, izrednih pevskih razponov, ob zgodovinskih fotografijah in diapozitivih zlitih v likovno scensko zasnovo ter prefinjeno kostumsko obliko (povzetek iz takratnih recenzij DP).

Predstava se je začela z mlado razposajeno Almo osmih let, ko se že v drugi sliki, ali kadru prične luščenje odnosa med materjo in hčerko, ki jo zaigra Gea Erjavec. Hčerka materi zameri vse njene mučne poskuse ter tekanja od zdravnika do fizioterapevta, da bi ji le popravila držo in ji očita, da jo je le oče imel rad. Na vse materine poizkuse, da bi spremenila Almin fizični izgled, je pristala in trpela pod pogojem, da po srednji šoli odpotuje na študij v London. Edini cilj, ki ga je imela mati Vilibalda za svojo hčer, je bila poroka za bogatega veljaka. Tudi sta šli na popotovanja, in je Alma obiskovala srednjo šolo v Gradcu, torej je mati le skrbela za njo, ampak brez neke osebne srčnosti, očitno se je sramovala njene telesne hibe.

Kaja Janjić in Gea Erjavec

Dialogi med Kajo in Geo (mamo in hčerko) so dovolj jasno zasnovani, tudi prepričljivo odigrani; ko se Kaja izkaže v dramski zasnovi materinega lika, Gea pa kot samozavestna, zrela mladenka, ki obtožuje in se upravičeno sprašuje. Jasno je, da živita v dveh povsem drugačnih svetovih, ko je mati usidrana v svoj malomeščanski čas, hči pa intelektualka in svetovljanka drugih futurističnih dni. Dramsko atmosfero med materjo in hčerko rahljajo njuni plesni dueti, ko na tej neverbalni, poglobljeni frekvenci delujeta veliko bolj povezano in v sožitju. Zasnova povezovanja glavnih junakinj se preliva v koreografiji, ko se tudi Alma kot otrok poveže v duetu z Almo mladenko. V igri ter obtožbah med materjo in hčerko pride v ospredje še Almina mlada varuška Mimi, s katero je prijateljevala, ob njenem odhodu pa so jo še toliko bolj obdajale misli na samomor. V Londonu je Alma spoznala svojega malega Kitajčka Xu Jongluna, ki jo je tam tudi zaprosil in tako postal njen edini zaročenec. In se je Xu Jonglun zapisal v zgodovino Celja, saj je kot prvi pravi Kitajec leta 1913 prispel v Celje skupaj z zaročenko Almo.

V novem kadru ob vrnitvi Alme domov in k mami, nastopi zamenjava igralk. Domov pride zrela in odločna Alma/ Kaja Janjić, ki jo dočaka radovedna ter končno zadovoljna mati/ Gea Erjavec, ko je lahko spoznala hčerkinega zaročenca. Tokrat je tudi njun pogovor bolj sproščen ter zabaven, še posebej ob animaciji z lutko malega Kitajčka. Alma se ni poročila, razdrla je zaroko in se 1919 napotila najprej na triletno potovanje okoli sveta s svojo Eriko, ki pa je kot je znano, trajalo celih devet let. Pisma so znova letela, mati/ Kaja je pisala o svojih težavah in bolezni, se borila s svojo samoto, hčerko pa rotila, da naj prispe pravočasno, da bi jo lahko še videla. Žal je Alma svojo mamo lahko videla le še na smrtni postelji, kjer je sledilo pretresljivo zadnje slovo, čeprav se nista razumeli, se je seveda vez med njima gradila že od samega rojstva, ko matere nikoli na moreš zanikati. Ob tem tudi ne preseneča inovativni izbor režiserja, da dve akterki v različnih kadrih in zaporedjih odigrata obe glavni vlogi.

Predstava se zaključi s prihodom slikarke Thee Gammelin/ Kaja Janjić, Almine duše dvojčice, življenjske prijateljice in sopotnice. Prvo snidenje s Theo v svojem novem svetu, je Alma kar nekam stežka in nerodno sprejela, da bi se že trenutek kasneje začutilo njeno odpiranje, in je sledil njun odrešujoči objem.

(foto: arhiv PFC)

Režiser Jari Juutinen je v svoji novi predstavi, Jaz sem Alma K., na novo osvetli Almine intimne trenutke, jih subtilno poglabljal v svojem dramskem stilu in zasnoval portret izjemne ženske Alme M. Karlin, svetovne veličine svojih dni. S pomočjo video projekcij je Juutinen kadriral, nevidno širil utesnjeni scenski prostor, medtem ko se je z glasbo poglabljalo vzdušje nemirnega duha Alme M. Karlin, navidezno krhke ter slabotne ženske, ki je v sebi nosila veliki duh genija. Oče je pripomogel k odpiranju hčerkinega genija, medtem, ko je v utesnjenem malomeščanskem okolju tlel njen nemirni svetovljanski duh, ki je v velemestu dobil novi vzgon in Almi dal krila. Tako se je mesto Celje ob novi predstavi Jaz sem Alma K. na novo priklonilo svoji someščanki Almi M. Karlin.