Malandain Ballet Biarritz. Več kompleksnejšega plesa znotraj pastoralne idile!

Recenzija predstave Pastorala ob gostovanju Malandain Ballet Biarritz v Cankarjevem domu.

Gostovanje ansambla Ballet Biarritz v Cankarjevem domu mi je zvenelo nadvse privlačno, ko sem na spletni strani Cankarjevega doma prebrala: ‘Za Malandainov koreografski pristop je značilno globoko spoštovanje do klasičnega baleta ob želji po raziskovanju novega gibalnega jezika in tematik. Pri koreografskem snovanju pogosto jemlje navdih iz literature, mitologije in umetnostne zgodovine, pripovedne prvine pa za ustvarjanje globoko doživetih in občutljivih del prepleta z abstraktno koreografijo.’ Rada pogledam plesne predstave, ki temeljijo na klasičnem baletnem izročilu, katerega koreografi razgibajo, nadgradijo, transformirajo v nove plesne smeri in stile. Tako sem se 25. maja zvečer z veseljem odpravila v Cankarjev dom, kjer so se v predstavi Pastorala na odru Gallusove dvorane predstavili plesalci in plesalke: On: Hugo Layer, Oni: Irma Hoffren, Mickaël Conte, Claire Lonchampt, Raphaël Canet, Numinoz: Guillaume Lillo, Noé Ballot, Luminous: Giuditta Banchetti, Julie Bruneau, Clémence Chevillotte, Loan Frantz, Timothée Mahut, Elisabeth Callebaut, Julen Rodriguez Flores, Alejandro Sanchez Bretones, Neil Ronsin, Yui Uwaha, Chelsey Van Belle, Patricia Velazquez, Allegra Vianello, Laurine Viel, Léo Wanner.
Malandain Ballet Biarritz je bil ustanovljen leta 1998 v Biarritzu na pobudo Ministrstva za kulturo, mesta Biarritz s podporo regije Nouvelle-Aquitaine ter departmajskega sveta Pirenej-Atlantikov in danes predstavlja enega od devetnajstih nacionalnih koreografskih centrov (NCC), obstoječih v Franciji.

Njegova posebnost je, da stalno zaposluje dvaindvajset plesalcev, trdno podkovanih v klasičnem baletu, ki ustvarjajo pod koreografsko taktirko Thierryja Malandaina. Skupina se lahko pohvali z veliko priljubljenostjo med občinstvom, saj na letni ravni izvedejo okoli sto predstav na francoskih, evropskih in mednarodnih odrih. ‘Thierry Malandain je z več kot 85 avtorskimi koreografijami oblikoval repertoar, osredotočen na plešoče telo, njegovo moč, virtuoznost, človečnost in čutnost. S svojimi stvaritvami, poglobljenim čutom za muzikalnost, si lastno pisavo prizadeva razvijati v iskanju harmonije med sodobnimi in klasičnimi registri, aktualnimi dogodki in zgodovino. Vsak posamezni član ansambla lastne izkušnje z baletno tehniko prevaja in izraža skozi koreografsko prizmo Thierryja Malandaina.’ (gledališki list)

Kot sem predvidevala, je bila Gallusova dvorana nabito polna, ljubitelji plesa in baleta so željno pričakovali Malandainovo stvaritev. Dvorana se zatemni, ob še spuščeni zavesi nas preplavijo zvoki Beethovnove glasbe, ki pa ne pripadajo Pastoralni simfoniji, kot sem glede na naslov predstave predvidevala. Posebej sem bila namreč neučakana in polna nostalgičnih občutkov ob pričakovanju glasbe, na katero sem plesala v koreografiji Milka Šparembleka pred mnogimi leti, tudi na odru Gallusove dvorane. V prvem delu baleta si je Malandain izbral Beethovnovo glasbo, ki je do sedaj nisem poznala in presenetljivo v gledališkem listu ni bila navedena. Pa sem kar poslužila aplikacije ChatGPT, kot je to dan-danes v modi, in ‘striček’ oz. še bolje ‘teta’ mi je prijazno razložila, da gre za dve manj znani Beethovnovi deli: scensko glasbo, napisano leta 1811 za dramsko delo Augusta von Kotzebueja, Ruševine Aten (Die Ruinen von Athen) ob otvoritvi novega gledališča v Pešti (danes del Budimpešte) ter Kantato Op. 112 Meeresstille und Glückliche Fahrt (Mirno morje in srečna plovba), ki predstavlja zborovsko delo, navdihnjeno z Goethejevimi pesmimi. No, hvala-bogu za modernizacijo in digitalizacijo, da lahko izvemo, česar (se sprašujem zakaj) ne zapišejo v programski list predstave.

Ob dvigu zavese se pred nami razprostre impresivna temačna scena z velikansko kovinsko konstrukcijo, ki je razdeljena na 5×5 = 25 enakih kvadratnih prostorov, lahko prehodnih, saj jih vertikalno, horizontalno in navpično označujejo le okrogle, na izgled kovinske palice (scenografija Loïc Durand. izdelava scene in rekvizitov Frédéric Vadé). Tej sceni pridajajo občutek nekakšne mračne prisile, omejitve gibanja, kljub zračnosti začrtanih celic. Na sredini v skrčenem ležečem položaju nepremično leži človeško bitje, prav tako sta nepremični dve osebi, ki sedita na konstrukciji. Temo razbijejo trije snopi svetlobe, ki zvrha obsijejo protagoniste, jih izluščijo iz dela scene in naredijo prepoznavne, bitja iz mesa in krvi. Skulpture po nekaj trenutkih mirovanja statičnost zamenjajo z gibanjem, najprej ena, drugi dve sledita. Ob tem uporabljajo konstrukcijo, jo objemajo, zaobidejo, se spajajo z njo ob izvedbi svojih plesnih gibov, ki nam govorijo o njihovi klasično izurjenosti, ter hkrati mehkobi, plastičnosti in živem sodobnejšem izrazu. Malandain je glede na izbor svojih plesalcev vsekakor naklonjen baletni umetnosti, torej ceni strokovno izurjenost, ki jo uporablja za izražanje svojih koreografskih prvin, navdahnjenih z osebno noto, vendar zasidranih v čvrsti tehnični osnovi. Svoje ideje prenaša na plesalce nadvse estetsko in v neverjetnem soglasju z glasbo, prav fasciniralo me je, kako subtilno Malandain čuti melodijo, kako izreden je njegov posluh. Kot rada pametujem: ‘Kdor ne sliši, pač ne sliši, da ne sliši’, govorim o posluhu, ne naglušnosti, seveda. Čeprav se zdi čudno, ampak ja, tudi v baletu obstajajo plesalci brez posluha, kar pije živce nam, ki ga imamo, saj je zaradi tega v ansamblu včasih potrebno ponavljati in ponavljati plesne sekvence, dokler ne dosežemo optimalne uglašenosti. Malandainov posluh je vsekakor brezhiben, saj nam to govorijo ustvarjeni gibi, ki se premikajo skozi oder ob bok glasbi ter z roko v roki.

Hugo Layer v je v tokratni zasedbi Pastorale odplesal glavno vlogo, v kateri je bil prisoten na odru ves čas predstave v trajanju ure in petnajstih minut. S svojo prvinsko telesnostjo, hkrati čutnostjo ter močno odrsko prisotnostjo je Hugo vsekakor opravičil koreografovo zaupanje. Zanimiv mi je izbran naziv njegove vloge, ON, ki neizpodbitno opredeljuje njegov spol, hkrati pa celoten kontekst predstave sloni na spolno nevtralni opredelitvi plesalk-cev. Kostumograf in hkrati tudi (drugi) scenograf Jorge Gallardo, (izdelava kostumov Véronique Murat z asistentko Charlotte Margnoux) jih je v prvem delu oblekel vse enako, v zaprte sive obleke z dolgimi rokami, segajoče pod kolena, ki delujejo težko, mračnjaško. Kljub navidezni togosti oblačil so ta izdelana na način, da plesalcem omogočajo nemoteno gibanje in ne prikrivajo plesnega izraza njihovega telesa. Estetski kostumi, ki kljub krilom, nekoč pripadajočim le ženskemu svetu, zabrišejo mejo med spolno identiteto plesalcev. Danes izredno popularna tema, ki jo tako-rekoč srečujemo na vsakem koraku. Osebno menim, da se včasih počutim že precej zasičena s to spolno-ne / spolno tematiko, saj menim, da ji posvečamo daleč preveč pozornosti. Nimam nič proti, naj vsak počne v življenju, kar želi, dokler s tem ne moti, prizadene družbe, v kateri funkcionira. Ne ‘štekam’, zakaj izgubljati toliko časa in financ okrog tega, ter hkrati netiti dodatno deljenost na dva nasprotna pola, kot, da nismo že dovolj razdeljeni, zaradi covid cepljenja, Ukrajine, Izraela, itd, itd…. Dajmo se rajši ukvarjati z razvojem tehnologije, napredkom, našim BDP-jem, da ne bomo stalno capljali v ozadju – vsi in vseh spolov. Omg, spet me je zaneslo.

Kakorkoli že, Malandainovi plesalci in plesalke, so bili v svoji odrski podobi poudarjeno ne-spolno opredeljeni, takšno pa je bilo tudi njihovo gibanje, ki ni poudarjalo tipično moške ali ženske tehnike, v klasičnem baletu precej ustaljene prakse. Spretno sem gibljejo med in nad konstrukcijo, občudujemo lahko obrise njihovih mišično izklesanih teles, klasično izoblikovanih nog, stegnjenih stopal, prvin, na katere klasični plesalci pač ‘padamo’, saj vemo, koliko časa in znoja je potrebno preteči, da dosežemo in vzdržujemo takšno preoblikovanje svojega telesa. Plesalci se na sceni izmenjujejo, ko tvorijo odnose med seboj, najprej le trije, potem mnogi drugi, ki vstopajo in spet odhajajo z odrskega prostora, le ON ostaja vedno TAM. Kaj Malandainu pomeni ograjen prostor, na čemer koreografsko sloni celotni prvi del večera? Navidezne prepreke, ki si jih postavimo sami, namišljene zidove, ki jih ne moremo podreti, poiskati izhoda iz samo-ustvarjenega zapora? Isto okolje nekaterim pomeni veselje ob preskakovanju ovir, lahkotno sprehajanja iz enega prostora v drugega, drugim intimno vzdušje, v katerega se zatečejo s svojimi najbližjimi v intimnih trenutkih. Spet tretji, strti od bremena poskušajo prostor zapustiti, pa jim teža lasnega telesa tega ne dovoljuje.

Vse to in še več, nam je v razmislek ponudil koreograf v temačni polovici večera, ki ga zaključi s čutnim triom, kjer prvič izpostavi fizični kontakt med plesalci. ON začuti povezovalno ljubezen, stkano med njimi tremi telesi, ko položijo glavo na ramena drug drugemu, se dotaknejo srca, ki začne biti drugače. V pas de bourree suivi krožno drobijo korake v skupnem prostoru, ki jih tokrat intimno povezuje, dvigujejo roke proti nebu, dokler dvojica ne pristopi protagonistu in mu sleče temna oblačila. Svetloba, ki prihaja, premaga temo, ki izginja. Kovinska konstrukcija se dvigne navzgor, kovinske palice, obsijane z belo svetlobo zdaj kot srebrni žarki bleščijo in spuščajo sijoče žarke proti tlom. Zadoni prvi stavek Pastoralne simfonije, ON se dvigne lahkoten, osvobojen teže preteklosti in s čudovito ustvarjenimi linijami zapleše v čas od tukaj naprej, v čas prihodnosti. Glasba iz tihega piano začetka narašča, postaja vedno bogatejša, kot narava, ki se postopoma prebuja v ranem sončnem vzhodu in se nam nato pokaže v vsej svoji mogočnosti. Tako se prebudi tudi naš protagonist in po odlično odplesani solistični variaciji v svoj svet povabi vse ostale, ki se mu pridružijo iz zaodrja. Povezani z dlani se vijejo po odru, dokler ga ne zapolnijo in preplavijo s svojo belino. Tokrat jih je kostumograf namreč oblekel v prosojne bele krajše obleke, brez rokavov, ki lahkotno frfotajo po zraku – tako na moških, kot ženskih telesih. Me je pa zmotilo, ko sem zagledala moške prav lepo poraščene pod pazduhami, črne štrleče grmičke, ki v sozvočju s kostumi angelski beline niso delovali prav nič angelsko. Dekleta so bila v nasprotju urejena (depilirana), kot baletni kodeks pač zahteva, če se ni kaj spremenilo v zadnjem času, ne sledim več vsem novitetam današnjega časa, hehe… Kakorkoli, če koreograf insistira na ne-poudarjanju spola in enakosti skozi celotno predstavo, potem bi morala biti s kostumografom dosledna tudi v tem, ali vsi z grmički, ali pač nihče. Jaz sem bolj za drugo opcijo.

V tem delu večera protagonista spremljajo tri dekleta, ki ga prebujajo s svojim plesom, seznanjajo z belim svetom in ostajajo na nek način ves čas prisotna v njegovi bližini. Njihova koreografija je izrazito klasično zastavljena, tri dekleta in ON, vsi v belem – nehote sem dobila asociacijo na Ballanchinovega Apolla in njegove tri muze, ki me ni zapustila do konca večera. Koreograf v tem delu črpa iz stilizirano-folklornega sveta, veliko je korakov po krogu, prehodov v linijah, križanj v diagonalah, plesalci pa so med seboj povezani z rokami, kot bi plesali grški sirtaki. Tudi koraki večkrat precej asociirajo na folklorne elemente, kar pritiče pastoralnemu slogu, ki v glasbi poskuša posnemati lepote narave in preprostost podeželskega življenja. Malandain se tako s koreografskim jezikom želi približati preprostosti, čistim linijam, ki izžarevajo mir in idilično lepoto. Koreografija seveda v svoji izvedbi ni enostavna, plesalci so fascinantno neumorni, skozi celotno delo se prepletajo v raznih formacijah, v večjih in manjših skupinah, duetu, triu, vse to pa se odvija z mehkimi prehodi med posameznimi deli. Kljub fenomenalnim plesalcem, kot tudi koreografiji, zloženi natančno na vsako noto partiture, se mi je osebno zazdel izbor koreografovih korakov nekoliko preozek. Preveč so se ponavljali vedno isti gibi, koraki in plesne sekvence, tako, da so mi zadeve na momente delovale preveč monotone. Baletni jezik pa je tako bogat! Seveda ni na meni, da sodim, kaj bi moral koreograf koreografirati in kaj ne, pa vendar menim, da bi predvsem v drugem delu, kjer se prostor osvobodi omejujoče konstrukcije in zadiha s polnimi pljuči, moral privoščiti tem odličnim izšolanim plesalcem več kompleksnejšega plesa znotraj pastoralne idile. Tako bi nam ti lahko pokazali več svojega plesnega potenciala, sama koreografija pa bi pridobila na dramaturški plati, niansiranju in valovanju.

(foto: Sandi Fišer/Mediaspeed)

Morda sem pričakovala preveč? Morda sem v življenju videla že preveč predstav, ki so me resnično navdušile? Ne vem. Morda. Splošna ocena večera je zagotovo pozitivna v več aspektih, predvsem čestitke čudovitim plesalcem, občudujoče smo spremljali njihov ples skozi lepoto mladih teles. Uživala sem tudi v čudoviti glasbi, sceni, kostumih, lučni podobi (Francois Menou) vsekakor večer, za katerega bi mi bilo žal, če bi ga zamudila.