Prebujenska arheologija

Pišeta: Álvaro Peñas, Marzena Kożyczkowska

Ob obisku arheološkega muzeja pričakujemo ostanke preteklosti, ostanke civilizacij pred nami in sledi, ki so jih naši predniki pustili v zgodovini. Ne pričakujemo pa, da bomo našli prebujenskee pripovedi, ki so bolj značilne za serije Netflixa, vendar jih lahko najdemo v nekaterih španskih muzejih zaradi pokvarjenega ideološkega dela ministra za kulturo Ernesta Urtasuna.

Narodni muzej podvodne arheologije, ki se nahaja v Cartageni, je ustanova, odgovorna za preučevanje, ocenjevanje, raziskovanje, ohranjanje in zaščito španske podvodne kulturne dediščine. Muzej hrani zbirke izjemne vrednosti, kot so ostanki dveh feničanskih ladij iz 7. stoletja pred našim štetjem ali tovor kovancev s fregate Nuestra Señora de las Mercedes, najden leta 2012, ki vsebuje skoraj 600.000 kosov osminskih kovancev. Poleg konservatorskega dela je drugo pomembno poslanstvo muzeja deliti to dediščino z javnostjo. Problem nastane, ko se širjenje zgodovine in dediščine zanemari zaradi promocije ideologije, v vitrinah z arheološkimi artefakti pa so razstavljeni sodobni predmeti skupaj z napisi v španščini in angleščini (za turiste), ki prenašajo politična sporočila, od obsodbe evropskega kolonializma do zagovarjanja priseljevanja.

Prvi od teh neprimernih predmetov je španski potni list, postavljen poleg posode za pitje iz punske dobe z naslednjim besedilom:

»Vsako leto na španska tla prispe na tisoče priseljencev v iskanju boljšega življenja, bežijo pred revščino, nasiljem in preganjanjem. Med migranti so tako imenovani tuji mladoletniki brez spremstva. (Menores Extranjeros No Acompañadxs, MENAs – ‘x’ ni napaka; napisi v španščini uporabljajo vključujočo obliko, izraz, ki sam po sebi razkriva, kako lahko jezik deluje kot orodje diskriminacije) Bili so žrtve rasističnih političnih kampanj, njihova porazdelitev po avtonomnih skupnostih pa je vir političnih spopadov.«

»Rasistična politična kampanja«, omenjena v besedilu, je bila kampanja VOX v Madridu, ki je obsojala sredstva porabljena za MENA v primerjavi z najnižjimi pokojninami. Kampanja je bila napadena, vendar so sodišča dovolila njeno uporabo na volitvah.

Tudi evropski kolonializem – katerega najvidnejša manifestacija je za špansko »prebujeno« množico odkritje obeh Amerik – si zasluži mesto tukaj: nekaj barvnih frnikol poleg steklene sklede iz 1. stoletja pr. n. št.:

»Krištof Kolumb je s steklenimi kroglicami med prvimi srečanji na Karibih zavedel ljudstvo Taíno z njihovo navidezno igrivostjo. V zameno so Evropejci pridobili zlato in hrano, s čimer so vzpostavili model menjave, ki je postavil temelje za plenjenje, izkoriščanje in kasnejši genocid nad ljudstvi Abya Yala.«

»Abya Yala« je izraz, ki ga uporabljajo domorodna gibanja za ameriško celino; »Amerika« je kolonialni in evropski izraz.

Seveda je tu prostor za spolno ideologijo, z rožnatim čopičem za ličenje, ki leži poleg izdelkov za osebno nego:

»Fant, dekle, spolno fluidno. Kako si sploh lahko predstavljamo možnost dekonstrukcije naših osebnosti in teles pred sto tisoč leti? … Kakšne priložnosti so imeli ljudje takrat, da so izpodbijali svoj dodeljeni spol, spreminjali svoj fizični videz in raziskovali svojo spolnost?«

Nenavadno je, da arheologi niso mogli najti nobenih ostankov več kot sto spolov.

Vendar je še veliko več in nobeno načelo Urtasunove ideologije ne manjka v muzeju. Svetilka nas spominja, da so »rasizem, islamofobija in retorika tako imenovane rekonkviste naredili nevidnega in antagonizirali odnos med Iberskim polotokom in arabsko kulturo«. Figurica Batmana, postavljena poleg figure Camazotza – majevskega božanstva, ki je napol človek in napol netopir – poudarja kulturno prisvajanje, ki je posledica »procesov kolonizacije«. Zlata tobačna škatlica iz 18. stoletja nas spominja na »tobačno industrijo, ki je bila zgrajena na suženjskem sistemu, ki je postavil temelje današnjega globalnega gospodarskega in političnega reda«. Edino, kar je v muzeju manjkalo, je bila vitrina, posvečena Francu …

Kar se dogaja v Narodnem muzeju podvodne arheologije, je del procesa »dekolonizacije« nacionalnih muzejev, ki ga je minister Urtasun napovedal januarja 2024 pred poslanskim domom – pregled zbirk 17 državnih muzejev s ciljem odprave muzeografskih praks, za katere velja, da temeljijo na »kolonialnem okviru«, pa tudi tistih, ki se dojemajo kot ohranjanje spolnih pristranskosti ali etnocentrizma. Prebujenska revizija zgodovine, ki temelji na »dekolonialni« ideologiji ministra za kulturo, ki je španske podkraljestva v Amerikah primerjal z belgijskim kolonializmom v Kongu.

Novembra 2025 se je začel projekt prenove, ki naj bi se nadaljeval do leta 2028, s katerim bi preoblikovali stalne razstave v Narodnem muzeju antropologije in Muzeju Amerik. Cilj je vključiti dekolonialne, antirasistične in medkulturne perspektive ter nacionalne muzeje spremeniti v »otroke sedanjosti in graditelje prihodnosti«. »Dekolonizacija« Narodnega muzeja antropologije bo davkoplačevalce stala približno 4,4 milijona evrov in bo vključevala sodobno umetnost kot »ključno orodje« za reševanje aktualnih družbenih vprašanj. Ocenjeni stroški za Muzej Amerik znašajo 9,2 milijona evrov.

»Predstaviti moramo raznolikost ameriških kultur in narediti konec kolonialnemu pogledu,« pojasnjuje Andrés Gutiérrez, direktor muzeja. Pri vsiljevanju ideologije ni proračunskih omejitev.

Od kod prihaja »dekonialna« ideologija ministra Urtasuna?

Nikogar ne preseneča in tako kot mnogi drugi produkti kulturnega marksizma se je »dekonialni« pristop v akademskih krogih uveljavil že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; Za razliko od drugih miselnih šol, ki kolonializem vidijo kot premagano fazo, ta trdi, da kolonialnost ostaja v celoti v veljavi. Z drugimi besedami, čeprav so latinskoameriški narodi v 19. stoletju dosegli neodvisnost, je bil politični prelom s Španijo le površinski, saj je prevladujoči sistem ostal nedotaknjen in se ohranjal skozi »strukture moči, znanja in subjektivnosti«.

Socializem 21. stoletja spodbuja »dekolonialno« razmišljanje, ki se je uveljavilo na univerzah, v kulturnih centrih in muzejih, izkrivlja zgodovino in pripisuje Španiji, v manjši meri pa tudi Združenim državam, odgovornost za skoraj vse sodobne težave Latinske Amerike: skrajno revščino, množične migracije, gospodarski zlom, neenakost, korupcijo, plenjenje naravnih virov, nasilje in organizirani kriminal. Ta pripoved je intelektualno priročna in politično smotrna, saj vso odgovornost preusmerja navzven in lokalne elite razrešuje njihovih odločitev, napak in zlorab. Zgodovina tako postane selektivno moralno sodišče, kjer preteklost pojasnjuje in upravičuje sedanjost, vsak sedanji neuspeh pa se pripisuje neizogibni kolonialni zapuščini. Kriva je Španija.

Podobno ima »dekolonialno« razmišljanje glede na neuspeh socializma v njegovih različnih oblikah ideološko funkcijo: zagotavlja moralni alibi, ki omogoča, da se ti neuspehi ne predstavijo kot posledice pomanjkljivega političnega modela, temveč kot neizogibni učinki vseprisotne »kolonialnosti«, ki je ni mogoče izkoreniniti, dokler obstajajo kakršne koli vezi z Zahodom.

Ta ideologija, ki jo podpirajo zavezniki vlade Pedra Sáncheza – Urtasun pripada skrajno levi koaliciji Sumar – si je utrla pot na ministrstvo za kulturo in s seboj prinesla vse značilnosti »probujene« ideologije: kulturno prisvajanje, narative zatiranih proti zatiralcem, izkrivljanje zgodovine in tako naprej. Načrt za dekolonizacijo muzejev naj bi se zaključil leta 2028, zato bi ga lahko prekinili, če bi prišlo do političnega premika, ki ga napovedujejo ankete. Španci si zaslužijo ministrstvo za kulturo, ki ne bo omalovaževalo njihove zgodovine in ne bo zavzelo mlačnega stališča do soočanja z »dekolonialno« naracijo in njenim razstavljanjem – predvsem pa takšno, ki bo muzejem vrnilo njihov pravi namen.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/commentary/woke-archaeology/

The post Prebujenska arheologija appeared first on Kulturni marksizem.