Nemški Spiegel že pred več kot 50 leti pisal o prodaji otrok iz Jugoslavije

V zadnjih nekaj dneh je stari Spiegelov članek iz leta 1972 spet postal viralen med slovenskimi uporabniki na družbenem omrežju X. Gre za zgodovinski novinarski prispevek, ki je bil v času nastanka objavljen v enem najvplivnejših nemških tednikov in opisuje takratne očitke o praksah posvojitev in ravnanja z otroki v Jugoslaviji.

Že v uvodu Spiegel zapiše: “Jugoslavija ne izvaža le delovno sposobnih gostujočih delavcev, temveč tudi sirote in mladoletne otroke na Zahod. Cena na kos: približno 3000 mark.” S tem je časnik postavil okvir, ki je izrazito obtožujoč in finančno naravnan.

Nato v članku navaja tudi konkretne trditve iz Stockholma: “Trije švedski zakonski pari so to povedali jugoslovanskemu sodnemu tolmaču v Stockholmu, Milovanu Kostiću: po enotedenskem potovanju po Titovi državi so sklenili pogodbe, ki naj bi jim še to poletje priskrbele po enega Jugo-dojenčka.”

52 ukradenih otrok iz Slovenije?

V nadaljevanju se besedilo sklicuje na podatke raziskovanja: “V Republiki Srbiji je bilo doslej na Zahod poslanih najmanj 90 otrok, poleg tega še 52 iz Slovenije in 28 iz Makedonije.”

Omenjeni tudi mednarodni očitki

Članek nato preide na mednarodne očitke: “Že lani se je moral jugoslovanski delegat na milanskem kongresu o posvojitveni praksi, dr. Ivo Nedeljković, soočiti z očitkom, da Jugoslavija iz pošiljanja majhnih ljudi dela posel.” Posebej so izpostavili tudi vlogo posrednikov: “Dobiček ustvarjajo nekateri posredniki, tako beograjski odvetniki, ki za svoje posredovanje v povprečju zaračunajo 5000 švedskih kron ali več kot 3000 mark.” Spiegel dodaja, da naj bi to potrdila tudi beograjska revija “Nin”.

Zakaj so ukradene otroke peljali v tujino

“Jugoslovanski zakon o posvojitvah izvira še iz povojnega obdobja, ko si nihče ni predstavljal, da bi lahko tujci kadarkoli posvojili jugoslovanskega otroka”, piše v članku, zato naj bi veljala le omejena pravila za tujce, ki so lahko posvojili le v izjemnih primerih. Hkrati Spiegel navaja razloge, zakaj naj bi bili domači državljani previdni: “Jugoslovanski državljani pa se posvojitvam izogibajo, ker po veljavnem razumevanju lahko mati še 15 let po ločitvi zahteva vrnitev otroka.”

Posledično naj bi domači posvojitelji raje posegali po sirotah. Besedilo v nadaljevanju opisuje posledice na lokalni ravni: “Številne jugoslovanske občine pa se želijo brez večjega hrupa znebiti finančnega bremena.” Ob tem navaja primer dolgov: “Nekatere nerazvite občine denimo dolgujejo zavodu za varstvo otrok v Zagrebu na Nazorovi ulici št. 49 približno 25.000 mark stroškov za oskrbo najdenčkov.” Sledi niz zgodb, ki ilustrirajo takratne administrativne zaplete: mali Siniša naj bi bil “več let premeščan med občinama Dugo Selo in Ivanić Grad”, kar Spiegel predstavi kot primer birokratskega prelaganja odgovornosti. Podobno poroča o primeru iz Nikšića: “V črnogorskem Nikšiću je triletni deček Ranko dve leti zdrav ležal v bolnišnici, ker zanj prav tako ni nihče želel plačevati.” Dodaja še primer iz Beograda, kjer naj bi bil otrok poslan v tujino zaradi stroškov.

Otroci na prodaj kar na tržnici

V nadaljevanju članek izpostavi zastarelo jugoslovansko zakonodajo o zakonski zvezi, ki je mnogim očetom nezakonskih otrok nalagala le nizke preživnine (vsak peti sploh nič). Spiegel je nato navedel oceno: “Samo v Srbiji … okoli 16.000 zapuščenih otrok.” Besedilo nadaljuje z dramatičnimi opisi najdb otrok v javnem prostoru in posameznimi zgodbami, kot je primer moškega, ki naj bi “na tržnici v Nišu dal svoje pet otrok na prodaj”.

V zaključku pa je izpostavljena sistemska kritika: “Nižji občinski uradniki podležejo skušnjavi, da bi nepreskrbljene otroke ponujali vsakemu resnemu interesentu. Ko pa otroci enkrat prestopijo državno mejo, se jugoslovanska država z njimi tako ali tako ne ukvarja več.” Še več, v Reviji Nin so celo zapisali, da so celo delavke po naročilu rojevale v Jugoslaviji in svoje otroke prodajale nemškim, francoskim ali švedskim naročnikom.

Sara Kovač