Ko inženirji človeških duš izgubijo nadzor – nad dušami

Če je treba najbolj znani slovenski družboslovni fakulteti kaj priznati, je to predvsem dejstvo, da je v desetletjih od nastanka »Dolančevega lemenata«, kot se je sprva ljudsko imenovala Visoka šola za politične vede (danes FDV), vzgojila generacije levičarjev, ki res dobro obvladajo svojo obrt – politično manipulacijo pri oblikovanju javnega mnenja.

V tej ustanovi sem eno leto kot študent preživel tudi sam, in sicer konec 90. let, takoj po svoji maturi. Čeprav je bil to zame bolj kot ne blodnjak raznih teorij, pa moram reči, da mi ni žal za to “izgubljeno” leto. Ne samo, da sem ustanovo videl in začutil od znotraj in spoznal nekatere zanimive predavatelje (med drugim tudi dr. Igorja Lukšiča, dr. Mira Hačka itd.), pač pa sem se tudi sprehodil skozi številna imena družboslovnih teoretikov vseh mogočih smeri.

Kar mi sedaj pride zelo prav, čeprav bi se dalo z marsikaterim teoretikom tudi razpravljati glede tega, kdo je glavni določevalec družbenega dogajanja – ali množični mediji ali politični odločevalec, ki stoji za njimi. Torej globoka država, kar sicer ni nek izvorno slovenski izraz, vendar ima pri nas nekoliko drugačen pomen kot pa denimo v ZDA. Pa čeprav je starodavna študija, ki jo je francoski mislec Alexis de Tocqueville naredil o ameriški demokraciji, za Slovenijo verjetno bolj uporabna kot za Američane. Ob tem me res zanima, kaj bi dandanes o tem dejal moj intervjuvanec iz leta 2008, sedaj že pokojni akademik in profesor Tomaž (Thomas) Luckmann.

Mediji sami določajo agendo

In če smo omenjali družbeni inženiring (pravzaprav, po Orwellu, “inženiring človeških duš”) kot nekakšno obrt, velja spomniti predvsem na dva pojava tovrstne obrti, ko gre za medije. Govorimo namreč o t. i. izdelavi soglasja (manufacturing consent) in določanju agende (agenda-setting). Predvsem slednje je Slovencem domač pojav. Tipičen primer tega je denimo afera s prisluhi. V mainstream medijih, denimo, ne boste zasledili problematiziranja vsebine prisluhov, a tudi pri organih pregona ni nič drugače. Vsa pozornost javnosti je usmerjena samo k temu, kdo je prisluhe naročil, pri tem pa s prstom kažejo na eno od političnih strank, ki že tako ali tako igra vlogo grešnega kozla. In ko je predsednica republike lakonično sporočila, da ne bo predlagala mandatarja, tega razen dveh ali treh medijev skoraj nihče ni problematiziral. So se pa zato zagnali v poslanca, ki je na družbenih omrežjih reagiral “havdrasto” in predsednici republike prilepil dokaj neprijetno etiketo. Ali kot je pred davnimi leti zapisal urednik, teolog in komunikolog mag. Božo Rustja: kot da bi objavili poročilo o nogometni tekmi, iz poročila pa bi izvedeli zgolj o incidentih na robu igrišča, medtem ko sploh ne bi izvedeli rezultata tekme.

Po Šarcu puško odvrgel še Golob

Dejstvo pa je, da moč tradicionalnih množičnih medijev usiha, družbena omrežja pa omogočajo svobodnejši dostop do informacij zlasti pri mlajših generacijah. Kar se je poznalo tudi pri zadnjih parlamentarnih volitvah. Zato nas ne sme presenetiti, da dekan visokošolske ustanove, ki sem jo omenil na začetku, nič kaj akademsko problematizira stanje mlajših generacij. Preprosto zato, ker so se slednje očitno izmuznile nadzoru javnomnenjskih inženirjev in se ne ozirajo več na že uveljavljene šablone mišljenja, torej pričakovanja, kako naj bi razmišljal pripadnik mlajše generacije. To namreč pomeni, da dosedanji načini ustvarjanja prioritetnih agend in narativov v družbenem okolju ne zadoščajo več, ker z njimi ni mogoče vzpostaviti nadzora nad mnenjem večine ljudi. Prav to pa je doslej zagotavljalo občutek varnosti pri dosedanjih oblastnikih. Še več, levica se je doslej ves čas hvalila, da je prihodnost na njeni strani in da mlajše generacije vse bolj sledijo njeni agendi – spomnimo se norčevanj tranzicijskih medijev iz vseh dosedanjih protestnih shodov, ki jih niso organizirali njihovi gospodarji, pač pa civilnodružbene organizacije iz desnosredinskega okolja. Češ, same sive glave, pa še teh je vedno manj.

Se še sprašujete, zakaj je Robert Golob vrgel puško v koruzo?

Gašper Blažič