Potovanje v prihodnost

Tehnologija ni ne dobra ne slaba, pomembno je, kaj želimo doseči: za organizatorje programa GO! 2025 je s pomočjo sodobnih tehnoloških dosežkov možno izraziti človeško kreativnost. Priložnost za dokazovanje trditve je bil robotsko-plesni performans Inferno – Brezmejno telo, prikazan v soboto zvečer na Trgu Evrope / Transalpina. Mednarodno zasnovan dogodek, ki je nekako sklenil desetdnevni Pohod za Evropo, sta pripravila MN Dance Company in Zavod Kersnikova po zamisli umetniškega para Bill Vorn in Lous-Philippe Demers.Pred neobičajno gibalno-plesno predstavo sta zbrane nagovorili Mija Lorbek, direktorica Zavoda GO! 2025 in Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka EPK 2025. Tehnologijo lahko uporabljamo v vojne namene, kar se dandanes dogaja, ali pa z njo raziskujemo nove razsežnosti človeške kreativnosti, je bilo rečeno.

Pravzaprav sta avtorja Vorn in Demers s performansom želela prikazati plesno-gibalno potovanje v prihodnost, ob tem pa pozvati h kritični presoji tehnologizirane družbe. V konkretnem, vsaj na prikazu na trgu, ki povezuje Gorici, je bilo vzpostavljenih 12 privezov na električno energijo, pripravljenih je bilo 12 robotskih ogrodij, ki so si jih izvajalci morali nadeti, da so do njih prišli impulzi za gib.Pred malo bolj izkušenimi, se pravi člani plesne skupine MN Dance Company, se je v »kiborge« preobleklo – pod ogrodje so si nadeli temno sive kombinezone – dvakrat po 12 prostovoljcev. V prvi skupini je bil tudi novogoriški župan Samo Turel. Njihov nastop, ki je potekal ob spremljavi glasne, z odsekanimi ritmi zaznamovane glasbe v slogu futurističnih prikazov, je izpadel predvsem kot sunkovito premikanje. Upoštevati je namreč treba, da jim kabel ni dovoljeval velikih premikov, predvsem pa, da so jim gibanje narekovali impulzi. Bili so prepuščeni aparatom, brez lastne volje.

Navdih črpala iz Danteja

In prav na to sta želela opozoriti Vorn in Demers: s tehnološkim napredkom ljudje postajajo vse bolj nekakšne človeške marionete. Pri zasnovi koreografije robotskega plesa, ki je prišel do izraza z nastopom plesalcev, sta avtorja v prikazu različnih ravneh pekla črpala navdih iz Dantejeve Božanske komedije – od tu tudi naslov Inferno -, nato iz desetih sodišč pekla v znamenitem singapurskem tematskem parku Par Villa in tudi iz drugih religioznih interpretacij pekla.Temačne postave s težkim ogrodjem, na katerem so se prižigale lučke, omejene v gibanju, ki so se – vsaj v polurni plesni predstavi – borile z nevidnimi silami, pred katerimi so bile nemočne, je dajalo vtis peklenskega kroženja, vsak »kiborg« na svojem zamejen prostoru.Lahko pa predstavo, ki so jo sicer prekinjale pavze ob izteku posamičnega glasbenega komada, beremo tudi kot prispodobo spojitve človeka in stroja: neločljiva sta, vprašanje je, kdo bo prevladal.To so samo utrinki, ker performans ne učinkuje kot zaključena celota, temveč se interpretativni obrazci nenehno ponavljajo. In seveda prikaz ne daje odgovorov, ampak spodbuja k razmišljanju.