POMISLEKI: Vse druge vojne se neopazno nadaljujejo

Pretreseni smo, negotovi, niti tega ne vemo, koliko nas bo stal poln tank goriva, ko bomo šli na počitnice, če bomo to poletje sploh šli na dopust. Če se zapre Hormuška ožina, to pa se lahko zgodi vsak trenutek, utegne sodček nafte poskočiti na v nebo vpijoče višave. Tudi letalske zveze se utegnejo mimogrede zaplesti, celo zaprejo se lahko. Tudi vse drugo postaja negotovo. Svet se lahko skoraj ustavi, prav lahko se nam zgodi, da bomo prav na hitro podobni mojim starim prijateljem Kubancem, ki mi sporočajo, da je pol njihovega otoka te dni spet v temi. Zdaj niti turizem ne zmore rešiti nikogar, saj turistov ni. Mimogrede mi očitajo, da se v Evropi še kar naprej ukvarjamo z obrambo socializma ali pa z obrambo svobodnega sveta, pri tem se eni in drugi branitelji vrednot delamo nadvse pametne, nikomur pa ni mar, ali so ljudje na najlepšem med vsemi otoki na svetu morda lačni in ponižani. Pa se jih novi gospodar iz severne Amerike niti še ni resno lotil, pričakovali so hujše pritiske, hujši obračun. Najbrž se ne utegne ukvarjati z njimi, premajhni so, premalo pomembni. Jih bo že še zadela božja, se pravi Trumpova kazen! Tudi njemu ne pride na misel, da bi na havanski Malecón odpeljal obilo mesa za na žar, pa obilo piva in kavbojke za vse, pa bi imel Kubance na svoji strani.

Tudi druge vojne, ne samo pretekle, tudi sedanje, tiste, ki kar trajajo in nič ne kaže, da se bodo kdaj končale, so ta čas odrinjene v pozabo, Sudan, pa Kongo, denimo. Na stran so jih dali, verjetno tudi zato, da se svet z njimi ne bi ukvarjal in bi lahko pobili več ljudi, uničili več hiš, za orožje potrošili še več denarja. Nihče več ne šteje milijard, ki gredo za orožje, ko je šlo za hrano ali zdravila, so vsi premožni varčevali. Umetna inteligenca pomaga ustvarjati potvorjene zgodbe o vsakdanjem dogajanju, ni pa kriva, da se pustimo ljudje speljati na zmotna pota. Tako prekleto butasti smo, da dovolimo odriniti na stran tragične podobe in tragične zgodbe, ki se dogajajo zunaj našega zornega kota.

Tako hitro se obrača vse skupaj, da se komaj še vprašamo, kaj se dogaja v Ukrajini, s katero smo se svojčas ukvarjali od zore do mraka. Še to nam ne pride na misel, da bi se vprašali, koliko Palestincev je bilo pobitih preteklo noč. Pa včeraj ali predvčerajšnjim, ko so čakali v vrstah za malo vodene kaše. Za evropske elite je bistveno, kako je v pravniških papirjih zapisano, kaj je genocid. Ali je petdeset ali sto tisoč pobitih ljudi premalo, da bi lahko govorili o genocidu. Podobne so bile nekoč debate o tem, kaj je holokavst, ali se je pomor milijonov Judov res zgodil, ali si ga je morda kdo izmislil. Pa se je genocid nad judovskim ljudstvom seveda res zgodil, brezmejne krivice so se zgodile prednikom današnjih izraelskih vojskovodij, ki hočejo izničiti palestinski narod, kakor je Hitler hotel judovskega. Ni še preteklo veliko časa od tedaj, ko so v katoliških molitvah spremenili tiste drobne odlomke, ki so krivdo za smrt Jezusa Kristusa pripisovali Judom vsevprek. Dva tisoč let je veljalo, da so boga ubili Judi!

Ko zraven nehote prisluhnemo še kranjskim, pa štajerskim in še drugim Janezom, ki se v pripravah na naslednje volitve kot nori mlatijo med seboj, nas pa res lahko strese od groze. V trenutkih, ko svet govori o tretji svetovni vojni, se pri nas nikakor ne morejo sporazumeti, kako se je končala druga vojna. Jasno je pravzaprav samo to, da se je pri nas končala drugače kot drugod. Kako drugače je bilo, pa še ne vemo. Nam še niso povedali.

Naša prejšnja vojna, zapisana v svetovni zgodovini kot druga svetovna vojna, se pri nas nadaljuje in je ne bo še tako kmalu konec. V senci drugih velikih vojn je, konec pa je nikakor noče biti. Traja na domači sceni, z našimi politiki se seli na evropski oder. Nam, navadnim smrtnikom, poskušajo politiki dokazati, da ni bilo ne okupacije ne osvoboditve, samo pokol nad tistimi pripadniki nemške in italijanske vojske je bil, ki so bili slovenskega rodu in so se borili za Hitlerja, tudi za Mussolinija, mi pa ne razumemo, da je to v resnici pomenilo boj za slovenski narod.

Take zgodbe nam zdaj prodajajo celo na televiziji, v debatah, ki naj razjasnijo, kaj je genocid, kdo je žrtev in kdo krvnik v času, ko na Iran in na Izrael padajo bombe, od Gaze pa ostajajo samo ruševine.