ARTICLE AD
Čeprav se v prazničnem času na radijskih postajah izmenjujejo nove in stare melodije, se decembra vsako leto znova pojavi pesem, ki zveni tako domače, kot bi bila del zimskega rituala. Nekateri jo sprejmejo z nostalgijo, drugi s kančkom humorja, tretji z občutkom topline, ki se naseli nekam med spomin in pričakovanje. »Last Christmas« skupine Wham! je ena tistih redkih skladb, ki jo ljudje ne le prepoznajo, temveč jo na nek način povezujejo s časom, ki je pred vrati.
Kako je nastala pesem, ki je oblikovala decembrski zvok osemdesetih?
Ko je George Michael leta 1984 napisal pesem o razhodu sredi praznikov, verjetno ni razmišljal o tem, da ustvarja nekaj trajnega. Pop glasba se je takrat spreminjala iz meseca v mesec. Sintetizatorji so prevladovali na radijskih postajah, estetika je bila drzna, ritmi pa pogosto hitrejši od razpoloženja, ki ga je nosil decembrski čas.
Michael je pesem zasnoval popolnoma sam. Še več – v studiu je odigral prav vse glasbene dele. “Last Christmas” je v resnici bolj njegov osebni projekt kot izdelek dua Wham!, čeprav je izšla pod skupnim imenom. Andrew Ridgeley pri ustvarjanju ni sodeloval, kar daje skladbi občutek, da gre za intimen projekt enega človeka, ki je v tistem trenutku vedel, kakšen zvok želi ujeti.
Prvi izid in prvi poraz na lestvici
Singel je izšel decembra 1984 in se takoj povzpel na drugo mesto britanske lestvice. Prehitela ga je dobrodelna uspešnica »Do They Know It’s Christmas?«, pri kateri je sodeloval tudi Michael. To je eden od tistih paradoksov pop kulture, o katerih ljudje radi govorijo še desetletja kasneje: avtor je s svojim glasom pomagal pesmi, ki je prehitela njegovo lastno.
Čeprav “Last Christmas” takrat ni osvojila prvega mesta, je že prvi teden postalo jasno, da pesem ne bo hit enega leta, temveč nekaj trajnejšega.
Wham, Last christmas; Foto: YoutubeZakaj se je pesem vračala, tudi ko je pop glasba spreminjala trende?
V osemdesetih letih je bila pesem del radijskih programov, v devetdesetih je dobila življenje na božičnih kompilacijah, v novem tisočletju pa se je izjemno dobro znašla tudi na digitalnih platformah. Hitrost, s katero ob začetku decembra naraste število predvajanj, je danes skoraj pravilo.
Skladba je leta 2021 končno dosegla prvo mesto britanske lestvice. Šele 37 let po nastanku. Dve leti kasneje, v letu 2023, je dosegla svoj prvi božični vrh. To je redek primer pesmi, ki ni le preživela generacije, temveč osvojila tudi generacijo, ki je sploh ni poznala iz časa vinilnih singlov.
Pretok na platformah je spremenil njen status
Danes je “Last Christmas” ena od najbolj pretočnih prazničnih skladb na svetu. Skupno število predvajanj je preseglo pet milijonov v Združenem kraljestvu, pesem pa se redno uvršča med najbolj predvajane v številnih evropskih državah.
V Sloveniji je njen vzpon podoben: skoraj vsaka radijska postaja jo decembra vključi v svoj program, uporabniki pa jo dodajajo v osebne sezname predvajanja. Pesem je postala del glasbene kulise praznikov, ne glede na to, ali praznujejo družine, pari ali posamezniki.
Kaj je v “Last Christmas” tako privlačnega?
Melodija, ki je hkrati lahkotna in otožna
V pesmi ni značilnih božičnih zvončkov, ni klasičnih prazničnih aranžmajev in ni pretiranega veselja. Namesto tega ponuja nekaj bolj prefinjenega: otožnost, zavito v mehko melodijo. Ravno ta kombinacija ustvarja občutek domačnosti.
Pesem govori o razočaranju, a tega ne počne na težak način. Zveni toplo, človeško in predvsem preprosto. Zaradi tega jo ljudje ponotranjijo – vsak jo razume nekoliko po svoje, kar je redkost v pop glasbi, kjer veliko skladb govori zelo neposredno.
Priredbe, ki niso zasenčile izvirnika
Pesem so priredili številni glasbeniki, od Taylor Swift do Ariane Grande, pa vendar se večina poslušalcev vrača k izvirni različici. George Michael je pesem posnel s takšno natančnostjo in takšnim občutkom, da se zdi njena melodija skoraj nespremenljiva. Različne generacije jo sprejemajo enako – kot nekaj, kar se vrača v pravem trenutku.
Zakaj jo decembra slišimo vedno znova?
Pesem je postala del prazničnega rituala
Tako kot prižig lučk, pečenje prvih piškotov ali okraševanje doma, je tudi poslušanje “Last Christmas” postalo nezavedni ritual. Ni pomembno, ali se pojavi v trgovini, na radiu ali kot del televizijske oddaje – ljudje jo hitro prepoznajo in sprejmejo.
Pesem se ni ohranila zato, ker bi jo nekdo tržno vsiljeval, temveč zato, ker si jo je občinstvo samo izbralo. Postala je del decembrske razpoloženosti, ki se ponavlja iz leta v leto.
Most med generacijami
Starejši jo slišijo kot del svoje mladosti, mlajši jo poznajo kot del sodobne božične glasbe, vmesne generacije pa jo sprejemajo kot klasično spremljavo, ki nikoli ne zmoti.
Ni veliko skladb, ki bi se tako enotno prijele v tako širokem krogu poslušalcev.
Pesem, ki jo najprej slišimo – in šele nato začutimo
Ko se bo današnji večer počasi umiril in bodo luči v hiši ugašale ena za drugo, bo nekje v ozadju verjetno zazvenela tudi ta melodija. Morda jo bo predvajal radio, morda televizija, morda seznam predvajanja na telefonu. In prav to je njen čar: zdi se, kot da nas spremlja v trenutkih, ko jih ne iščemo, a jih z glasbo lažje povežemo.
“Last Christmas” je postala več kot skladba. Je zvok decembra, ki ga poznamo, še preden se zavemo, da se je praznični čas resnično začel.
Objava Pesem, ki jo decembra slišimo skoraj vsak dan – in zakaj nas spremlja že desetletja se je pojavila na Vse za moj dan.

1 day ago
35











English (US)