PERSPEKTIVE: Glavni sovražnik niso davki

Pogosto imam občutek, da so največji sovražnik povprečnega italijanskega državljana in predvsem delavca davki. Ampak davčna obremenitev dela je v Italiji povsem primerljiva z ostalimi evropskimi državami. Torej ne drži, da je prvi razlog za nizke plače slednja.

Eden izmed glavnih vzrokov za nižje italijanske plače, ki ne rastejo po pričakovanjih vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja (v obdobju 1995-2016 je bila srednja letna rast 0,3 %), je nizka produktivnost. Podatki iz leta 2020 na primer kažejo, da je vsaka delovna ura v Italiji k bruto domačemu proizvodu doprinesla 55 dolarjev, medtem ko je Nemčiji doprinesla 67 dolarjev, Franciji 68 dolarjev in ZDA 73 dolarjev (vir: Il Post). Ampak zakaj? Vzrokov je več, osrednja težava pa je (pre)nizka dodana vrednost obstoječih dejavnosti.

Politiki se radi bahajo s pozitivnimi podatki o turizmu. Turizem je »lahek« posel, vendar ima nizko dodano vrednost. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) so med letoma 2010 in 2016 v Italiji ustvarili največ delovnih mest naslednji sektorji: gostinstvo in nastanitvene storitve, gospodinjska opravila (kjer so delodajalec družine) ter dejavnosti, povezane s socialno oskrbo in socialnim delom. Vse pravkar omenjene panoge imajo nizko ali zelo nizko dodano vrednost. Potrebujemo preobrat in predvsem visokotehnološke dejavnosti.

Višje plače izjemno potrebuje tudi državna blagajna, kajti 76 % državnih dohodkov od davka IRPEF prispeva zgolj 15 % italijanskih državljanov (vir: Morningstar). Podrobnejša analiza kaže, da 45 % državljanov ne prijavlja dohodkov (ali so prijavljeni dohodki zelo nizki) in s tem živi na plečih nekoga drugega. Dohodek je leta 2023 prijavilo 42 milijonov davkoplačevalcev: od teh je 32 milijonov prispevalo 24 % celotne vsote državnega priliva od davka IRPEF, ostalih 10 milijonov pa je prispevalo kar 76 % priliva iz naslova istega davka. Lahko opazimo torej, koliko državljanov živi na račun drugih. Ampak kako so ti podatki povezani s produktivnostjo in visoko dodano vrednostjo dela?

Če povzamemo vse podatke, 75 % državljanov doprinese zgolj 24,43 % v davčno blagajno. Na to vpliva seveda tudi večno »zimzelena« davčna utaja (ki je zgodovinski sovražnik), predvsem pa premajhno število zaposlenih, ki zaslužijo več kot 35 tisoč evrov bruto. Teh je bilo leta 2023 zgolj 6 milijonov (nekaj manj kot 4 milijone davkoplačevalcev prijavlja od 35 tisoč do 55 tisoč evrov, medtem ko 1,6 milijona od 55 do 100 tisoč). Ti podatki jasno kažejo na izrazito potrebo po delavcih s prihodki od 35 do 100 tisoč evri letno. Vendar take prihodke zagotavljajo dejavnosti z visoko dodano vrednostjo.

Podrobna analiza v tako kratkem zapisu sicer ni mogoča, a si vseeno oglejmo tri ključne pojme, ki so pomembni pri nastajanju delovnih mest z visokimi plačami.

1) Univerza: Izobrazbo na področju visoke tehnologije pridobivamo na univerzah. Te so v Italiji zastarele in premajhne glede na število študentov. Potrebujemo kampuse, ki, denimo, drugod po svetu dobro delujejo. Tam je lažje ustvarjati laboratorije, projekte in nova podjetja znotraj univerz. Tržaška mestna četrt Kavana na primer ni primerna za moderno univerzo, tako kot tudi center mesta v Bologni ne.

2) »Skill mismatch« oziroma neujemanje kompetenc: Število ljudi, ki se izobrazijo na določenem področju in se potem zaposlijo na drugem, je preveliko. Tako recimo nekdo z višjo stopnjo izobrazbe na koncu opravlja delo, ki ga je prej opravljal nekdo z nižjo stopnjo izobrazbe. Potem pa se sprašujemo, zakaj delavci z univerzitetno izobrazbo ne prejemajo primernih plač? Ker opravljajo delo, za katero visoka izobrazba ni potrebna.

3) Nova podjetja z visoko dodano vrednostjo: Povečati moramo sposobnost ustvarjanja podjetij z visokim tehnološkim potencialom, kajti ta podjetja zaposlujejo visoko izobražen kader. Sistem podjetij startup moramo ustvariti tudi v Italiji. Tukaj ne gre le za enkratne zgodbe o neverjetnem uspehu, temveč tudi za sistem, znotraj katerega večje podjetje odkupi startup in s tem pridobi mlado in zagnano ekipo, ki je gotovo bolj produktivna kot star stroj (čeprav je ta dobro naoljen). Prav trg startupov potem poveča število začetnih investitorjev in s tem omogoča razvoj novih idej. Nastajanje novih idej mora biti namreč sistemsko zagotovljeno.