Orientalski plesni duet Ines Kočar in Alja Shaar. S predstavo Babilon želiva z gledalci deliti veselje do življenja!

1 day ago 11

ARTICLE AD

Ines Kočar in Alja Shaar je orientalski plesni duet, ki v simbiozi ustvarja že dolga leta. Babilon bo njuna dvanajsta predstava in sicer 10. junija v Slovenskem Javorniku in 12. junija v Španskih borcih v Ljubljani. V intervjuju pa razkrivata še nekaj podrobnosti o predstavi in orientalskem plesu danes.

Draga Ines, draga Alja, pred vama je tradicionalni zaključek sezone in dvanajsta predstava po vrsti, ki sta ji dali naslov Babilon. In nam seveda takoj postregli z asociacijo. Kaj prinaša vajin Babilon?
Ines: Naslov se mi je v glavi porodil že lani, takoj po predstavi Sporočilo v steklenici, v kateri sva osvetlili nekaj tem, ki so nama pomembne. Od skrbi za drugačne in naravo do neskončnega trpljenja ljudi v vojnah, predvsem sva imele v mislih genocid, ki se še vedno dogaja v Gazi. Ob razmišljanju o današnjem stanju sveta me je prešinilo, da živimo v Babilonu. In zdel se mi je odličen naslov za najin naslednji projekt. A naslov ne pomaga kaj dosti, idejo je bilo treba nekako udejaniti, ji dati rep in glavo, tako vsebinsko, kot scensko. Ali nama je uspelo, pa bo presodila publika.
Alja: Ko razmišljam o svetu, v katerem živimo, se mi beseda Babilon zdi kar logična izbira – toliko informacij, glasov, mnenj … pa tako malo resničnega poslušanja. Hkrati pa se mi zdi, da ravno skozi ples lahko najdemo skupni jezik, ki nas poveže. Babilon je zame simbol razkroja, a tudi želje po novem začetku.

Kako sta konstruirali predstavo? In vidim, da bodo del predstave tudi posebni gosti?
Ines: Predstava bo razdeljena na tri dele. Prvi del bo predstavljal rojstvo in vzpon te starodavne civilizacije. V njem bomo ‘postavile’ temelje antičnega mesta in gledalcem predstavile tradicionalne plesne stile z območja Egipta, Bližnjega vzhoda in Arabskega zaliva. Drugi del bo sledil biblijskemu pogledu na Babilon, torej na mesto greha in apokalipse. Plesno bodo to ponazorili modernejši plesni stili, ki se jih danes pleše na ulicah Egipta, in vsebujejo elemente sodobnega plesa in hiphopa. Na odru se nam bosta pridružila tudi plesalca latinsko-ameriških plesov, spogledovali se bomo s flamencom. Tudi glasbeni izbor bo prilagojen plesnemu naboru in torej precej drugačen. Ker pa sva po duši optimitski, bomo tudi predstavo zaključili tako. Pred očmi gledalcev se bo zgodil ponoven vzpon civilizacije. No, ne čisto dobesedno, tudi Feniks ne bo vstal iz pepela. Se bo pa zgodila preobrazba, ki naj za zdaj ostane skrivnost. Pod črto, z izborom glasbe in točk želiva z gledalci deliti veselje do življenja. Navada, da k sodelovanju povabiva goste, je sedaj že tradicionalna, izbor pa odvisen od tematike. Tokrat se nam bodo na odru pridružili odlična plesalka, pedagoginja in organizatorka Mateja Mikulan, plesalec Bor Pantič, s katerim smo sodelovali že v predstavi 1001 ples in stari znanci, plesna skupina Haifa, ki pleše dabke, tradicionalno kolo, brez katerega ne mine nobena bližnjevzhodna poroka ali drugo praznovanje. In zadnje čase tudi naše predstave.

Alja: Zgodbo sva gradili kot potovanje – od začetka civilizacije, prek razpada, do neke tihe preobrazbe. Rada imam, ko ima predstava ritem in pomen. Gostje pa so kot posebni začimbi – vsak prinese nekaj svojega, kar celotno izkušnjo obogati.

In vedno imata tudi podnaslov – predstava trebušnega plesa. Se izogibata terminu orientalski ples ali je razlog kje drugje?
Ines: Razlog je sila pragmatičen. Če ljudem rečeš, da plešeš orientalski ples, kar je v resnici veliko bolj ustrezen izraz, te marsikdo debelo gleda in potrebuje dodatno razlago. Če pa rečeš trebušni ples, je vsem takoj vse jasno.
Alja: Se strinjam z Ines, to je izraz, ki ga ljudje najhitreje razumejo. Orientalski ples je sicer bolj pravilen, ampak pogosto povzroča zmedo. In če želimo ljudi pritegniti, najprej potrebujemo jasno sporočilo.

Tradicionalen je tudi prostor. Ostajata zvesti kulturnemu domu Slovenski Javornik, kjer bo predstava 10. junija in Španskim borcem dva dni pozneje. Kaj je posebnost teh dveh prizorišč?
Ines: Tudi tu gre do neke mere za pragmatizem. Ena skupina ustvarja na Gorenjskem, druga v Ljubljani. Ker želimo vse predstaviti domačemu občinstvu, pripravimo tudi predstavi na obeh koncih Slovenije. Drugi razlog, zakaj prav ti dve dvorani je v prostornosti njunega zaodrja. Na odru nas bo nastopilo več kot 60. In vse te plesalce je treba nekam dati. V Sloveniji pa ni veliko dvoran, ki imajo v zaodrju dovolj prostora. Pa tudi sama cena je omejitev. Konec koncev smo ljubiteljske plesalke in za izvedbo razmeroma velikega projekta nimamo nobenega proračuna (stroškov pa ogromno), zato moramo gledati tudi na stroške. Kar pa se mi zdi najpomembnejše, vsaj na Slovenskem Javorniku: ekipa DPD-ja Svoboda, ki nas gosti na Slovenskem Javorniku je najbolj prijazna ekipa na svetu. Vedno nas lepo sprejmejo, nam priskočijo na pomoč in z veliko mero iznajdljivosti premagajo tehnične ovire, ki nam jih na pot postavi razmeroma stara dvorana.

Na kaj sta v letošnji sezoni najbolj ponosni in kaj je tisto, kar ni bilo mogoče tako prijazno in sta že skoraj pozabili?
Ines: Najbolj sem ponosna na dekleta in žene, ki so se nam letos šele pridružila in v tem letu dni naredile velikanski korak naprej. Na začetku plesne sezone je vedno vse nekoliko okorno, za telo je marsikateri gib čisto nov. Po mesecu, dveh, včasih celo treh, pa vse skupaj začne izgledati kot ples. Ta preskok me vedno znova navduši. Kot da bi otrok shodil. Neprijazne stvari pa sem že pozabila.
Alja: Ponosna sem, da smo si kljub vsakodnevnim obveznostim vzele čas za ustvarjanje in, da smo dobro sodelovale kot skupina. Vedno bolj se zavedam, kako dragoceno je, da imamo prostor za gibanje in povezovanje. Res pa je, da vsako leto pozabim, kako naporno zna biti proti koncu – in si spet rečem: nikoli več! A ko je za nami, že kujeva nove ideje.

Predvidevam, da vedno stremita za novimi znanji. Kje pridobita nova znanja, novo inspiracijo, kam vaju najbolj vleče in zakaj?
Ines: Seveda, če se ne izobražuješ, stagniraš. Po znanje hodiva po domačih in tujih festivalih. Zadnji, ki sem se ga udeležila, je bil Spring Oriental Dreamcamp, ki ga je v Ljubljani organizirala Mateja Mikulan. Lepo je, kadar vrhunsko znanje pride pred tvoja vrata. Tudi Ksenija Visket v Slovenijo večkrat pripelje plesalke najvišjega kova. Sicer pa radi pogledava tudi čez planke, večkrat sva bili na intenzivnih izobraževanjih v Egiptu in še marsikje. Eden mojih ljubših je tudi festival Egipto en Barcelona, kamor organizatorici Munique Neith vedno uspe privabiti legende orientalskega plesa na eni in navdihujoče nove zvezde na drugi strani. Pa še v Barceloni je zmeraj lepo.
Alja: Predvsem v svetu okoli sebe. Duh časa, občutek nemira, hkrati pa tudi želja po nečem svetlem. To me najbolj premakne – nekaj vidiš, slišiš, začutiš … in telo samo začne plesati.

V čem pa se je orientalski ples najbolj spremenil? In v čem gledalci, ki ga gledajo?
Ines: Spreminjajo se časi, v katerih živimo, spreminja se glasba, ki jo poslušamo in posledično se spreminja ples. V Egiptu je danes najbolj priljubljena zvrst glasbe shaabi oziroma mahraganat. Pesmi vsebujejo veliko elektronike, hip hopa in trapa. To se pozna tudi na plesu. Poleg tega zahodne plesalke rade dodajamo še druge vplive. Na predstavi boste tako med drugim videli fuzijo s flamenkom in salso. Gledalci pa … ne vem, rada si mislim, da so tisti, ki spremljajo naše predstave, spoznali, da gre še za eno umetniško formo, v katero je vloženo veliko truda in sodi na velik oder.

In zadnje vprašanje. Zakaj plesati trebušni ples oz. orientalski ples?
Ines: Ker je fajn, ker zanj ne rabiš soplesalca, ker je primeren za vse starosti in oblike telesa, ter pomaga v boju proti demenci. Čeprav veliko plešem tudi druge plese, zadnja leta predvsem boogie, je na orientalskem plesu nekaj, kar me še vedno očara in mi pričara nasmeh na usta. Dokler ti ples daje to, se ga držiš, mar ne?
Alja: Ker povezuje telo in dušo. Ker ni pomembno, koliko si star ali kakšne si postave. Ker te spomni, da si živ – tukaj in zdaj Pa še družba je vedno dobra.
Hvala in čestitke ob vajini 12. predstavi, ki letos nosi naziv Babilon.

Read Entire Article