Onim, ki hočejo ali morajo graditi lastni krov

Z zgornjimi besedami je bila naslovljena serija prispevkov, ki jih je pisal arhitekt Ivan Zupan v letih 1927 in 1928 in so izhajali v reviji Domači prijatelj. Pisec je bil arhitekt, ki je v obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev načrtoval podobo stanovanjske zadruge Stan in dom. V zadrugi, ki jo je vodil politik in publicist Anton Kristan, član kratkotrajne narodne vlade Države SHS, so odkupili in razparcelirali zemljišče ob Tržaški cesti in parcele ponudili v odkup svojim članom.

Leta 1925 so postavili temeljni kamen; sledila je hitra in učinkovita gradnja. V letu in pol je bilo od 26 načrtovanih stavb zgrajenih 25 visokih hiš s strmimi strehami, ki so jim pravili »švicarske hiše« ali pa kar »mavrahi«. Ali v načelih zadružnih gibanj predprejšnjega sistema lahko najdemo principe, ki bi danes omogočali reševanje aktualne stanovanjske problematike?

Tudi takrat je šlo za reševanje perečega stanovanjskega problema. »Načrtovanje zadruge Stan in dom je potekalo nekaj let po uničujoči prvi svetovni vojni, ko je v Ljubljano pribežalo več primorskih beguncev, medtem ko je zaradi pomanjkanja stanovanj še marsikdo stanoval po železniških vagonih,« piše matematik Tomaž Pisanski, ki se je tam rodil in se zdaj spet vrnil ter o Stan in domu pripravlja knjigo. »Namen zadruge je bil dvojen: zgraditi večstanovanjske hiše, v katerih bi bila na voljo najemna stanovanja. Poleg tega bi zadruga pomagala posameznikom pri nakupu zemljišč, na katerih bi si ob ugodnih posojilih lahko sami zgradili svoje hiše.«

Stanovanjsko naselje Stan in dom je bilo tudi urbanistično dobro načrtovano: z javnim prometom je bilo povezano z mestom. Takrat je v Ljubljani še vozil tramvaj in Stan in dom je imel po zaslugi takratnega župana Dinka Puca svojo postajo. Do pošte so bila tri postajališča: Vič, Stan in dom ter Gradišče.

Zadružna kolonija Stan in dom, realizacija: 1925-1927

Po vojni se je družbeni red spremenil in tramvaj ni bil več zaželen. V duhu modernizma so želeli prekiniti s starim in zgraditi nov, pravičnejši in boljši svet. Toda ali ni prav način gradnje, podoben predvojnim stanovanjskim zadrugam, ki je združeval učinkovitost industrialcev – kapitalizem – ter hkrati imel socialno noto – socializem – vse do danes eden najbolj ekološko, socialno in ekonomsko smiselnih načinov reševanja stanovanjske krize?

Zadruge so se sicer pojavljale povsod po Evropi. Dunaj slovi po svoji stanovanjski politiki, utemeljeni na bogatem stanovanjskem fondu iz obdobja Rotes Wien (rdeči Dunaj), ko je mesto med letoma 1919 in 1934 zgradilo 62.000 stanovanj. Toda stanovanjsko politiko ves čas razvijajo še naprej – pravkar so dokončali ambiciozno gradnjo na lokaciji nekdanjih industrijskih tirov severno od Pratersterna; v zadnjih letih so tam zgradili 20.000 novih stanovanj z vrtovi, parki, vrtci, šolami in športnimi površinami.

Del zemljišč so namenili stanovanjskim zadrugam, kjer imajo skupine ljudi priložnost, da se samoorganizirajo ter zgradijo stanovanja in površine po meri lastnih bivalnih potreb. Mesto pa ob tem zagotavlja pravične pogoje, da ne pride do zlorab ali špekulacij. Tak primer je zadruga za sonaravno bivanje (Co-housing Wohnprojekt), ki so jo načrtovali arhitekti Einhaus in združuje stanovanja, kot pišejo na spletu, za »67 odraslih in 34 otrok«.

Zadružnih sosesk ne gradijo le na Dunaju, ki ima stoletno tradicijo stanovanjske politike, ampak so vse bolj prisotne tudi v drugih evropskih prestolnicah. Leta 2022 je nagrado Mies van der Rohe za obetavne arhitekte prejel barcelonski projekt La Borda arhitektov kooperative Lacol. Strokovna žirija pod vodstvom Tatiane Bilbao je zapisala: »Ta kooperativni projekt je v svojem kontekstu transgresiven, saj model kljub siceršnji prevladi makroekonomskih interesov v stanovanjski gradnji v tem primeru temelji na solastništvu in soupravljanju skupnih virov. Model presega konkretni projekt stanovanjske zadruge: tudi biro deluje kot zadruga, kjer štirinajst strokovnjakov z različnimi strokovnimi izkušnjami ponuja vzor in aktivno orodje za spodbujanje političnih in urbanih sprememb znotraj sistema, ki temelji na socialnem, ekološkem in gospodarskem trajnostnem razvoju.«

Arhitekti, zbrani v kooperativi Lacol, so z zasnovo in gradnjo tega projekta sami rešili svoje stanovanjsko vprašanje; poteza, ki sega zunaj običajnega arhitekturnega mainstreama. Kot je v intervjuju za Outsider povedal Carles Baiges iz kolektiva Lacol: »Res pa se ne počutimo vedno najbolj domače med arhitekti in njihovimi standardnimi rešitvami – jaz se, na primer, bolje počutim na sosedski skupščini kot obkrožen z arhitekti.«

No, razlogov za gradnjo v povezavi s stanovanjskimi zadrugami je več kot dovolj, začenši z ekonomskimi – zadružniki namreč sami prevzamejo vlogo investitorja in imajo pregled nad celotno izvedbo (ali celo sami sodelujejo pri gradnji) ter se tako izognejo verigi marž, ki sicer omogočajo zaslužek vsem vpletenim v celotnem procesu od načrtovanja do izgradnje. Prav v tej ekonomski verigi tiči razlog, zakaj so stavbe za končne kupce na trgu tako neznosno drage. Tu investitorji kot zadružniki plačajo le toliko, kolikor gradnja dejansko stane.

Zadruga, kooperativa ali »baugruppe« omogoča soudeležbo investitorjev pri načrtovanju in gradnji ter resnično participacijo vseh udeležencev, ki si prostore oblikujejo po svoji meri. Zadruge omogočajo reševanje stanovanjske problematike na praktičen, neideološki način. Takšna gradnja ustreza slovenski kulturi samogradnje, kjer si večina prebivalcev stanovanjski problem rešuje v lastni režiji. Zadružna gradnja pripomore k zgoščevanju mesta in hkrati spodbuja decentralizacijo, saj je primerna tudi v manjših krajih, kjer so zemljišča še cenovno dostopnejša.

Zato bi bilo dobro, če bi tovrstne povezave spodbujali – ne le načelno, ampak z dejanskimi spodbudnimi ukrepi, kot so lažji nakup zemljišč, manj birokracije in dostopnejši bančni krediti za skupno gradnjo. Dediščina arhitekture, kot jo je načrtoval premalo poznani arhitekt Ivan Zupan, je stoletje pozneje še vedno aktualna. Si predstavljate, da bi namesto ograj raje gradili skupna dvorišča?

Piše: Nina Granda
Naslovna slika: Lacol
https://lacol.coop/en/projectes/la-borda/