Dr. Karol Polejowski: Trajno spravo je mogoče zgraditi le na podlagi zgodovinske resnice

Pišeta: Álvaro Peñas in Marzena Kożyczkowska

Dr. Karol Polejowski je srednjeveški zgodovinar, ki trenutno opravlja funkcijo predsednika Inštituta za narodni spomin (IPN). Svojo muzejsko kariero je začel leta 2016 v muzeju gradu Malbork, kasneje pa se je pridružil Muzeju druge svetovne vojne v Gdansku. Dr. Polejowski, avtor številnih del o poljski zgodovini srednjega veka in zgodovini druge svetovne vojne, je bil odlikovan s srebrno medaljo »Zaslužen za poljsko znanost Sapientia et Veritas«, »Spominskim križem neuklonljivih vojakov 1944–1963« in viteškim križcem reda Polonia Restituta.

Med slovesnostjo, ki je potekala v Westerplatteju ob 86. obletnici začetka druge svetovne vojne, je vaš predhodnik in sedanji poljski predsednik Karol Nawrocki ponovno omenil vprašanje reparacij za nemško okupacijo. Kakšen je status zahtevkov proti Nemčiji?

Resolucija Sejma z dne 14. septembra 2022, ki je bila, kar je pomembno, sprejeta skoraj soglasno, pravi, da »Republika Poljska ni nikoli prejela odškodnine za človeške in materialne izgube, ki jih je povzročila nemška država« med letoma 1939 in 1945. Dodati je treba, da so to posledice nepredstavljivega hekatomba, ki jih je še danes čutiti. Glede na poročilo, predstavljeno 1. septembra 2022 na kraljevem gradu v Varšavi, vrednost človeških in materialnih izgub Poljske s strani Nemčije med drugo svetovno vojno znaša več kot 6,2 milijarde zlotov (trenutno skoraj 1,5 milijarde evrov). Tridelna študija na to temo je rezultat večletnega trdega dela, v katerega so med drugim bili vključeni zgodovinarji z Inštituta za narodni spomin.

Jeseni 2022, še vedno pod vlado Združene desnice, je poljsko zunanje ministrstvo oblastem v Berlinu poslalo noto o odškodnini. Nemška vlada je uradno odgovorila, da zadevo smatra za zaključeno in da nima namena začeti pogajanj. S tem pa vprašanje nikakor ni zaključeno. Prvega septembra letos je predsednik Karol Nawrocki na Westerplatte jasno ponovil, da moramo zaradi naše skupne prihodnosti »enkrat za vselej rešiti vprašanje nemških državnih reparacij«, saj je brez tega težko zgraditi resnično partnerstvo z našo zahodno sosedo.

Na družbenih omrežjih se je pojavila kampanja, ki kritizira Poljsko, ker zahteva reparacije od Nemčije in ne od Rusije. Kakšno je stanje v odnosu do Rusije?

V resoluciji iz leta 2022 smo omenili tudi, da »Poljska doslej ni prejela ustreznega finančnega nadomestila in odškodnine za materialne in nematerialne izgube, ki jih je poljska država utrpela med drugo svetovno vojno zaradi agresije Zveze sovjetskih socialističnih republik«. Inštitut za vojne izgube, ustanovljen konec leta 2021, naj bi pripravil poročilo tudi o teh izgubah. Vendar pa je bila ta institucija v zadnjih dveh letih neaktivna in že dolgo časa nima niti direktorja. Do danes nimamo nobenih dokumentov, ki bi lahko upravičili zahtevo oblastem Ruske federacije za zgoraj omenjeno »finančno odškodnino in reparacijo«. Drugi problem je, da Rusija še ni odgovarjala za zločinsko zapuščino komunizma. Nasprotno, v mnogih pogledih nadaljuje tradicije Sovjetske zveze, vključno s imperialnimi.

Glede na rehabilitacijo Stalinove figure v Rusiji, ali menite, da so kraji, kot je katinsko pokopališče, v nevarnosti?

Katinski pokol, tj. umor skoraj 22.000 poljskih državljanov s strani NKVD [sovjetskega notranjega ministrstva in Stalinove tajne policije] spomladi 1940, ostaja še danes nezaceljena rana v poljskem kolektivnem spominu. Avgusta je do nas prišla zaskrbljujoča novica ruske agencije Interfax, po kateri namerava Smolenska regionalna duma s pokopališča žrtev zločina NKVD v Katinu odstraniti arhitekturne elemente, ki prikazujejo poljska vojaška odlikovanja, kot je bilo to storjeno prej v Mednoyu. Inštitut za narodni spomin je takoj izdal protestno izjavo. V njem smo pozvali k vzdržanju »dejanj, ki niso primerna za civilizirane narode«. Kot smo namreč zapisali drugje v istem dokumentu, »mora vsaka država, ki se želi imenovati civilizirana, grobove obravnavati kot svete in nedotakljive«.

V zvezi z razstavo »Naši fantje« (Nasi chłopcy) v muzeju v Gdansku se je pojavila še ena polemika. Kaj prikazuje ta razstava in kakšna je zgodovinska resnica o novačenju Pomorjanov za vojsko Tretjega rajha?

Ta razstava ima precejšnje narativne vrzeli in daje vtis, da je bolj v skladu z nemško zgodovinsko politiko kot s poljsko. Obiskovalci vidijo slike nasmejanih fantov v uniformah nemških vojaških formacij, vendar ne poznajo celotnega konteksta nemške okupacije Pomorjanske med letoma 1939 in 1945. Vendar je bila ta okupacija že od prvih dni izjemno krvava, celo v primerjavi z drugimi poljskimi deželami, vključenimi v rajh (zgodovinarji niso zaman skovali izraza »pomorjanski zločin«). Le v tem kontekstu je mogoče strogo analizirati vprašanje prisilnega vpisa Poljakov v Volksliste in njihovega vpoklica v Wehrmacht. Mimogrede, Poljaki, vpoklicani v Wehrmacht, so se kasneje množično pridružili vrstam poljskih oboroženih sil zaradi dezerterstva ali predaje zaveznikom.

Trenutno se vse več govori o nerešenem vprašanju pokola na Volinji in potrebi po izkopu žrtev. Kakšno je stališče IPN do tega? Ali obstaja kakršno koli sodelovanje z ukrajinskimi oblastmi glede izkopov?

Zaenkrat je težko govoriti o prelomnici. Nedavni izkopi v Puźnikih so razlog za optimizem, a tudi tam smo šele na pol poti, saj so doslej našli le del ostankov zločinov iz februarja 1945. In spomnimo se, da je samo na Volinji zaradi genocidne čistke, ki so jo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izvedli ukrajinski nacionalisti, z zemljevida izginilo približno 1500 krajev, naseljenih s Poljaki. Inštitut za narodni spomin nenehno ponavlja: »Žrtve ne kličejo po maščevanju, ampak po spominu.« Preprosto želimo najti in dostojno pokopati naše rojake, kar je temeljno vprašanje ne le z verskega, ampak tudi s civilizacijskega vidika. Ukrajinske oblasti še vedno čakajo na obravnavo 26 vlog, ki jih je vložila IPN. Iskreno upamo, da bo rešitev te zadeve pospešena.

Ali menite, da je to pravi čas za rešitev teh vprašanj? Kako menite, da bi morali graditi poljsko-ukrajinske odnose?

Trajno spravo je mogoče zgraditi le na podlagi zgodovinske resnice. Argument, da ni dober čas, se je slišal že dolgo pred rusko agresijo v Ukrajini. Vendar pa ga lahko obrnemo in rečemo, da bi nas, nasprotno, skupna grožnja ruskega imperializma še bolj motivirala k dogovoru.

Zdi se, da ima tudi sedanja vlada Donalda Tuska težave s poljsko zgodovino. Kaj menite o dejanjih in znanih spodrsljajih ministrice za šolstvo Barbare Nowacke, kot je njeno sklicevanje na poljske naciste?

Odmevne izjave o »poljskih nacistih«, ki so »zgradili taborišča«, so bile resnično zelo nesrečne, zlasti v kontekstu vse bolj drznih poskusov nekaterih tujih avtorjev, da bi Poljakom pripisali soodgovornost za holokavst. Inštitut za narodni spomin je takrat kritično spregovoril tudi o spremembah, ki jih je ministrstvo za narodno šolstvo predlagalo v učnem načrtu za zgodovino, in trdil, da te precej osiromašujejo zgodovinsko znanje, ki si ga morajo učenci pridobiti, na primer na področjih, kot je vloga krščanstva v zgodovini Poljske in zahodne civilizacije. Vendar pa brez razumevanja preteklosti, zlasti najnovejše, ni mogoče razumeti današnjega sveta.

Vir: https://europeanconservative.com/articles/interviews/a-lasting-reconciliation-can-only-be-built-on-the-basis-of-historical-truth-historian-karol-polejowski/

The post Dr. Karol Polejowski: Trajno spravo je mogoče zgraditi le na podlagi zgodovinske resnice appeared first on Kulturni marksizem.