Obrazi (slovenske) kulture

Rad prebiram slovenske knjige, tudi pišem jih, rad prebiram slovenske časopise, revije in spletne strani, tudi kaj napišem zanje, rad se pogovarjam v slovenskem jeziku, rad imam slovenske običaje in tradicijo, rad imam slovenske športnike in kulturnike, ki v sebi nosijo slovenstvo, rad imam Slovenijo in slovensko glasbo. Še bi lahko našteval. Tu v Sloveniji, ko je bila še del Jugoslavije, sem bil vzgojen, tu sem odraščal, tu sta mi starša nudila vse, kar morata oče in mati nuditi svojemu otroku, tu sem prijel za orožje, ko je bilo potrebno mojo domovino, ko smo se večinsko odločili, da gremo po samostojni poti, ubraniti pred tujim škornjem.

Ampak. Ja, ampak. Ni več tako, kot sem upal, da bo. Zdi se, kot da smo v zadnjih letih skrenili s poti. Vse redkeje slišim slovensko besedo, vse več je popačenk in vse več tujega jezika. V prestolnici, ki je bila nekoč zibelka slovenstva, kjer se je nekoč sprehajal in ustvarjal France Prešeren in mnogo drugi slovenski pesniki in pisatelji, slovensko besedo še redkeje slišim. Še celo v tamkajšnje gostilne me vabijo s tujimi napisi. Tako kot se »hvalijo« po celi Sloveniji mnoga sicer slovenska podjetja z neslovenskimi imeni.

Spreminja se tudi naša kultura. Na slabše. Nagrajeni ali nagrajene so tiste, ki dojijo psa, trgajo slovensko zastavo, zažigajo križe, podlo pa se zmerja tiste, ki niso po njihovem merilu. Pogosto take označujejo za nazadnjake, neumne tradicionaliste, včasih tudi za nacionaliste, ksenofobe ali homofobe, če si kdo sploh še upa reči, da pozna in priznava le dva spola, moškega in ženskega. Na nizki ravni je tudi kultura obnašanja. Na kakšnem nogometnem derbiju nič boljša, kot je bila v času, ko je za Bežigradom gostovala denimo Crvena zvezda. Niti pomislim ne več, da bi med to nekulturno navijaško drhal peljal svoje vnuke. Saj ne veš več s katere strani bo priletela kakšna petarda ali goreča bakla, da o navijaškem nespodobnem kričanju niti ne govorim.

Nič boljši nismo v zadnjih letih, navkljub temu, da smo Slovenijo »opremili« z ekološkimi kotički, v kulturi odlaganja odpadkov. Čeravno so skorajda povsod okrog nas nameščeni smetnjaki, so mnogi med nami pravi packi. Kar opažam ob vseh javnih sprehajalnih poteh, ob cestah, tudi ob samotnih gozdnih stezicah. Povsod je polno odvrženih odpadkov. Od plastenk do pločevink.

Tudi politični dialog, ki pravzaprav nikoli ni bil ravno spoštovanja vreden, je na zelo nizki ravni. Ni čudno, da je tudi na nižji ravni podoben.

Zato si zadnje čase jemljem pravico, da hodim na kavico v gostilne, kjer se še sliši slovenska glasba in kjer je doma prijaznost, zato se vse bolj družim z ljudmi, ki še vedo, kaj je kultura obnašanja in zato še toliko raje posegam po knjigah, časopisih in revijah, ki so napisane v slovenskem jeziku.

The post Obrazi (slovenske) kulture appeared first on Slovenec.