Obrazi našega kraja: Jožef Kovač – od miličnika v osamosvojitveni vojni do pravnika in mednarodnega svetovalca

Jožef Kovač, upokojeni policist, pravnik in veteran vojne za Slovenijo, je svojo poklicno pot več kot štiri desetletja posvečal področju varnosti, prava in javne uprave. Po končani Kadetski šoli za miličnike leta 1984 je opravljal različne operativne in vodstvene naloge v slovenski policiji, sodeloval v akciji Sever, bil pripadnik posebne policijske enote ter aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni na območju Ormoža.

Svoje bogate izkušnje je pozneje nadgradil na Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani, kjer je opravljal različne naloge ter sodeloval pri oblikovanju zakonodaje s področja kazenskega, prekrškovnega in upravnega prava. Kot upravni inšpektor višji svetnik je nadzoroval zakonitost delovanja javne uprave.

Med letoma 2019 in 2021 je kot pravni svetovalec zveze NATO v Prištini sodeloval pri razvoju kosovskih varnostnih sil in njihovih zakonodajnih okvirov. Deloval je tudi kot gostujoči predavatelj na Fakulteti za varnostne vede in poravnalec v kazenskih zadevah, strokovna javnost pa ga je uvrstila med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov. Od leta 2021 je upokojen, vendar ostaja aktiven v veteranskih in strokovnih organizacijah ter zagovarja pomen pravne države, odgovornosti institucij in spoštovanja človekovih pravic.

Letos mineva 35 let od osamosvojitve Slovenije. Ko danes pogledate nazaj na leto 1991 – kaj je prva stvar, ki se vam vrne v spomin?

Najprej se bom osredotočil na Ormož, kjer sem bil med vojno udeležen v vseh bojnih in operativnih policijskih aktivnostih. V Ormožu je bila jasno pokazana odločnost, da Slovenci svojo samostojnost branimo tudi z orožjem.

Ocenjujem, da je bila to prelomnica. To je bil čas igre z živci in preizkus psihološke pripravljenosti na obeh straneh. JA je ocenjevala, da se bodo branilci na ormoški strani, ki so bili precej slabše oboroženi in opremljeni kot enote JA, groženj ustrašili in pobegnili s položajev. Seveda lahko to rečem tudi na splošno za vso Slovenijo.

Potomcem smo dali zgled, kako se ljubi domovina, in nauk, da smo Slovenke in Slovenci sposobni velikih dejanj. Osamosvojitev torej ni delo le peščice ljudi in nekaterih takratnih ministrov, ampak cele vrste intelektualcev, takratnih poslancev, miličnikov, rezervnih miličnikov, teritorialcev, pripadnikov narodne in civilne zaščite, gasilcev, zdravstvenega osebja, državljank in državljanov ter radioamaterjev. Veliko in pogosto bistveno vlogo so odigrali tudi mediji, tako televizija kot tisk.

Takrat niste bili opazovalec dogodkov, ampak miličnik in neposredni udeleženec spopadov z JLA. Koliko ste bili stari in kako ste se znašli sredi vojne?

Leta 1991 sem bil zaposlen kot miličnik na Postaji mejne milice Kuzma, ki je spadala pod UNZ Murska Sobota. Z odločbo Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) sem bil 25. junija 1991 začasno napoten na Postajo milice Ormož. Star sem bil 25 let.

Se spomnite trenutka, ko ste prvič zares dojeli: to ni več urjenje ali grožnja, to je vojna in lahko se zgodi, da se iz nje ne vrnem?

Miličniki smo tam začeli delati 25. junija 1991. To je bila ena od takratnih osmih mejnih kontrolnih točk na meji Republike Slovenije z Republiko Hrvaško. Tistega dne ob 20. uri je slovensko zastavo dvignila prva izmena miličnikov, kar je bilo usklajeno s takratnim državotvornim dogajanjem v Državnem zboru Republike Slovenije.

Ob tem moram omeniti, da smo bili tako jaz kot moji kolegi miličniki zelo ponosni na svojo državo, zastavo in pomembno kontrolno delo na mejni točki.

Veliko zaskrbljenosti je povzročila novica komandirja Jurija Fermeta 26. junija 1991, da je položaj zelo resen, saj je obstajala zanesljiva informacija, da bo JA s tanki in oklepniki naslednji dan krenila iz varaždinske vojašnice proti Sloveniji. Mejo naj bi prestopili na mejni točki v Središču ob Dravi in čez dravski most v Ormožu.

Junija smo bile patrulje po radijski zvezi obveščene, da sta iz Varaždina krenili dve koloni tankov in oklepnikov JA, ena proti Središču, druga proti Ormožu. V Ormožu je bila na mostu čez Dravo v pripravljenosti protidiverzantska skupina Teritorialne obrambe.

Vojna v Sloveniji je res trajala kratek čas, vendar je meni in drugim miličnikom pustila neprijetne spomine in vsi smo občutili posledice. Krogla namreč ne ve, kdo je naš in kdo njihov. Nima oči, leti z velikansko hitrostjo, te poškoduje ali ubije; lahko ti vzame prihodnost. Takšne misli so meni in vsem nam še dolgo po končani vojni rojile po glavi in nam niso pustile spati.

Kako je bilo videti srečanje z vojaki JLA z druge strani? Ste jih takrat dojemali izključno kot sovražnika ali ste se zavedali, da so med njimi tudi zelo mladi fantje, ki so se znašli v vojni?

Ko so tanki drveli proti nam, smo se še kako zavedali, da so stvari nadvse resne. Pozneje smo izvedeli, da so bili v tankih mladi fantje. Glede na to, da so s tanki streljali ter uničevali stavbe in drugo premoženje, so bili za nas seveda agresor.

Uspešen spopad s številčnejšo in bolje oboroženo Jugoslovansko armado je bil pomembna bojna šola slovenskih vojnih veteranov. V njej je do polnega izraza prišlo sodelovanje TO, milice in civilnih struktur z narodom. Slovenski narod je bil v osamosvojitvenem obdobju enoten in tudi zaradi tega je osamosvojitev pozitivno dejanje, ki uživa status cenjene vrednote.

Zgodovina je učiteljica življenja in smerokaz naše prihodnosti, zato jo moramo ohranjati in negovati. Nekateri omalovažujoče govorijo, da naj bi bil naš spopad z JA malenkost in da je trajal le kratek čas, da to ni bilo nič. Naj to povedo družinam ubitih in jim pogledajo v oči. Stopijo naj pred naperjeno orožje in grmeče tanke, kot smo mi takrat, in ugotovili bodo, kaj človek ob tem doživlja.

Upor proti eni od najmočnejših armad se je takrat vsemu svetu zdel kot norost. Norost postane pogum, ko ima dejanje višji smisel. Upali smo na boljše življenje, ki pa je tako osebno, kot sta ljubezen in svoboda. Zajel nas je vihar vojne – hip, ko si, in hip, ko te več ni.

Vas je bilo strah? In kaj človek naredi s strahom v trenutku, ko mora kljub njemu opraviti svojo nalogo?

Vojna za Slovenijo je pokazala številne posameznike, ki so v bran domovine premagali strah in pogumno prijeli za orožje. Pogumen človek je tisti, ki je pokončen in se počuti sposobnega, da nekaj spremeni. Pravi pogum izhaja iz srca. Pogum ni odsotnost strahu, temveč njegova navzočnost in zmožnost spoprijetja z njim.

Ne glede na navedeno je bilo mene in druge miličnike strah, kaj se bo zgodilo, ali se bomo uspešno zoperstavili JLA in kakšne bodo žrtve. V Ormožu ni bilo človeških žrtev, na območju celotne Slovenije pa so bile.

V večni spomin se bomo priklanjali šestim posameznikom iz vrst milice in dvanajstim iz vrst TO, ki so dali svoja življenja za današnjo samostojno Slovenijo.

Je kakšen prizor iz tistih dni, ki ga 35 let pozneje še vedno vidite pred seboj, kot da se je zgodil včeraj?

Prizori hrumečih tankov, ki so uničevali in podirali vse pred seboj ter streljali na naše položaje. Predvsem pa pomisleki, kaj se nam lahko zgodi. Kot miličnik sem bil profesionalec, pripadnik Posebne policijske enote, izurjen za najtežje naloge. Vendar zagotovo ne za napad s tanki.

Kako so vojni dogodki vplivali na vas pozneje? Ste se o njih doma in z bližnjimi veliko pogovarjali ali ste potrebovali leta, da ste jih lahko zares predelali?

Takšni dogodki in doživetja zagotovo pustijo spomine, in to ne ravno lepe. Vedno sem domačim, drugim in samemu sebi razlagal ter se prepričeval, da smo s skupnimi močmi obranili Slovenijo pred JLA.

Na rojevanje samostojne slovenske države ob koncu 20. stoletja ima vsak svoje spomine. Pomembno je, da smo bili leta 1991 združeni in enotni ter dostojno ubranili samostojnost države.

Za svojo vlogo pri graditvi in obrambi domovine si ne pripisujem posebnih zaslug. Vse štejem kot domoljubno dolžnost na eni strani in na drugi kot privilegij, da sem lahko storil tisto, kar je od mene pričakovala država Slovenija in zahtevala služba milice.

Navdušuje me ena sama resnica, in sicer, da smo za uspeh oziroma dosego cilja zaslužni mnogi in nikakor ne le eni ali celo samo oni, kakor skušajo nekateri prikazati že dlje časa, izkrivljati zgodovinska dejstva in na novo pisati zgodovino. To ne gre.

Svoje spomine ste zdaj zbrali tudi v knjigi Pogumni in modri leta 1991. Zakaj ste začutili, da mora ta knjiga nastati prav zdaj?

Odločitev za nastanek knjige je zorela več let. Vodilo me je predvsem prepričanje, da spomin na osamosvojitvene procese in vojno za Slovenijo ne sme zbledeti ter da morajo prihodnje generacije poznati dogodke, ki so odločilno zaznamovali nastanek samostojne države.

K pisanju me je spodbudila želja po ohranjanju zgodovinskega spomina, krepitvi narodne zavesti ter izražanju spoštovanja do vseh pripadnikov milice, Teritorialne obrambe in drugih udeležencev osamosvojitvenih aktivnosti.

Naslov je Pogumni in modri. Kdo so za vas pogumni in kdo modri ljudje leta 1991?

Pogum označuje neustrašnost pri spoprijemanju z nevarnostmi in obremenitvami. Pogumen je tisti, ki je pokončen in se počuti sposobnega, da nekaj spremeni. Pogum tako ni odsotnost strahu, temveč njegova navzočnost in zmožnost spoprijetja z njim.

Boječ človek se težko postavi zase in pove resnico. Strah človeku jemlje notranjo moč in hrabrost. Pogumno je, če znamo spoštljivo izraziti svoje prepričanje, čeprav ni skladno z mnenjem večine. Strah pred posledicami nas omejuje. Iskanje lažne naklonjenosti, potrditve, všečnosti in koristoljubja za ceno lastne svobode namreč ni vrlina pogumnih ljudi. Življenje nas vedno znova postavlja pred odločitve, s katerimi se moramo pogumno spoprijeti.

Prava modrost se kaže z dejanji. Moder je nekdo, ki je sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati – je preudaren in razumen.

Foto: Osebni arhiv

Je v knjigi tudi kaj takega, o čemer 35 let niste govorili oziroma javnost tega dela zgodbe skoraj ne pozna?

V knjigi so nazorno navedena zgodovinska dejstva o razpadu SFRJ, vlogi akterjev, miličnikov, pripadnikov TO in drugih pred vojno, med njo in po njej leta 1991. Določene stvari morda do zdaj niso bile tako podrobno obrazložene in opredeljene.

Poudariti je treba udeležbo radioamaterjev, prisluškovanje zvezam tankov in nekatere druge aktivnosti, predstavljene v izpovedih bojevnikov milice in TO iz leta 1991.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje: samo oborožen konflikt ali vojna leta 1991? Če je bila vojna, s kom je bila Slovenija v vojni? Brionsko deklaracijo sta parafirali Slovenija in Jugoslavija, kar pomeni, da sta bili državi v spopadu. Čeprav še mednarodno nepriznana, je Slovenija 26. junija 1991 že obstajala kot država.

Torej je šlo za vojaško obrambo nove države, kar je posredno potrdila arbitražna, t. i. Badinterjeva komisija, ko je ugotovila, da je na ozemlju nekdanje skupne države nastalo pet novih enakovrednih naslednic, ki so zamenjale SFRJ, ter da je Slovenija izpolnjevala vse pogoje za mednarodno priznanje.

Po podpisu Brionske deklaracije je imela JLA trimesečni rok za odhod iz Slovenije. To je bilo za pripadnike milice zahtevno obdobje, saj smo imeli poleg svojih rednih nalog tudi nalogo spremljati enote JLA in se pravilno odzivati na njihove provokacije.

Ko danes poslušate pripovedi o desetdnevni vojni, se vam kdaj zdi, da smo jo zaradi njene kratkosti začeli predstavljati kot nekaj skoraj samoumevnega in pozabili, kako negotov je bil njen razplet?

Vojni veterani smo bili leta 1991 v vojni za Slovenijo na pravi strani in ostajamo na pravi strani tudi danes, ko je treba govoriti resnico in zavračati potvarjanje zgodovine.

Zgodovino pišejo zgodovinarji, mi, takratni udeleženci vojne, pa jo le razlagamo. Zapisi potrjujejo dejstva ter kritično in nepristransko prikazujejo dogodke v osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Policijski vojni veterani in veterani vojne za Slovenijo, ki smo neposredno sodelovali v osamosvojitvenih procesih in vojni, bomo še naprej kritično in nepristransko razlagali, kako so potekali osamosvojitveni procesi in vojna za Slovenijo, saj smo bili tam, v prvih vrstah.

Generacije, rojene po osamosvojitvi, poznajo leto 1991 predvsem iz učbenikov, posnetkov in pripovedovanja. Kaj po vašem mnenju mladi danes najtežje razumejo o tistem času?

Te generacije to težko razumejo, saj mislijo, da mir in osamosvojitev prideta sama od sebe. Marsikdo tudi ne razume pojma “veteran“. Z besedo veteran gresta skupaj besedi pogum in nostalgija, pa tudi ponos in zadovoljstvo.

Odločno, odlično in pogumno smo opravili svojo zgodovinsko nalogo. Pravi bojevniki se ne borimo za zasluge, saj smo svojo izpolnitev dosegli z osamosvojitvijo in z vlogo, za katero smo bili poklicani v mladi državi.

Vsak v sebi nosi svojo zgodbo. Vse naše zgodbe skupaj so resnična zgodovina. Zgodovina je vedno osebna. Prihodnost pa je vedno skupna.

Danes imamo svojo državo že 35 let. Je Slovenija postala država, za kakršno ste bili takrat pripravljeni tvegati svoje življenje?

Žal jih je veliko reklo, da se dogodkov ne spomnijo, da je minilo preveč let in da je vse že zapisano. Nekateri so bili jezni in razočarani, češ da se za takšno Slovenijo nismo borili in da to ni Švica, kot se je obljubljalo. Velja elitizem, pravna država pa ne deluje za vse, sploh za tiste, ki so si nezakonito ali dvomljivo “nagrabili” ogromno premoženja.

V letih 2009 in 2011 sem bil po izboru strokovne javnosti pravnega portala IUS INFO izbran za enega od desetih najvplivnejših pravnikov v državi. Takrat sem na okrogli mizi na temo »Kako povrniti zaupanje v pravo?« povedal nekaj, kar je po mojem mnenju še danes aktualno in kar marsikdo citira: »Ko bodo obsojene velike ribe, bo zaupanje Slovencev v pravosodni sistem povrnjeno.«

Takrat sem poudaril tudi, da je zakonodaje v Sloveniji preveč, da se pogosto spreminja brez vnaprejšnjih analiz, dobra zakonodaja pa se po drugi strani slabo izvaja. Menim, da je treba pravno državo krepiti na ravni sodstva, tožilstva in inšpekcijskih služb, veliko vlogo pa imata tudi etika in morala.

Sem eden redkih posameznikov, ki sem skušal združiti operativno policijsko delo, aktivno udeležbo v osamosvojitveni vojni, visoko pravno strokovnost, mednarodne izkušnje v zvezi NATO in avtorstvo zgodovinsko pomembnih pričevanj. Ocenjujem, da mi je to v veliki meri uspelo in da je moj prispevek k razumevanju vloge slovenske milice ter vseh akterjev osamosvojitvene vojne leta 1991 izjemno dragocen.

Če bi lahko danes stopili pred tistega mladega miličnika Jožefa Kovača iz leta 1991, kaj bi mu rekli?

Da je bil morda prepogumen, saj je prav takrat pričakoval otroka, ki se je rodil septembra 1991, in se ni v zadostni meri zavedal, kaj vse se lahko zgodi v spopadih z JLA ter pri operativnih policijskih aktivnostih spremljanja njenega delovanja.

In še za konec – ko danes izrečete besedo Slovenija, kaj vam pomeni?

Pomeni državo, za katero sem se boril z orožjem v roki. Kot sem že omenil, pa me kot pravnika žalosti, da je treba pravno državo še vedno krepiti na ravni sodstva, tožilstva in inšpekcijskih služb, veliko vlogo pa imata tudi etika in morala.

Ocenjujem, da je v Sloveniji precej korupcijskih kaznivih dejanj, ki ne dobijo ustreznega sodnega epiloga, sodni postopki pa trajajo predolgo. Menim, da je treba ustrezno spremeniti zakonodajo, da bodo postopki potekali hitreje – določene spremembe delno in interventno, druge pa sistemsko in celovito.

Samostojna država ni nekaj samoumevnega. Sporočilo ob 35. obletnici osamosvojitve Slovenije je oziroma bi moralo biti, da je treba obuditi spomin na enotnost, ki je Slovencem konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let omogočila pot do lastne države.

Ne glede na vse razlike med nami moramo živeti skupaj. Vse institucije morajo delati v dobro države in naroda. Praznovanje nas opominja, da samostojna država ni nekaj samoumevnega. Za njo stojijo zgodovinske odločitve, politični pogum, volja ljudi in želja po tem, da Slovenci sami odločamo o svoji prihodnosti.

Praznik poudarja vrednote, kot so svoboda, odgovornost, samostojnost, demokracija in narodna zavest. Hkrati nas spomni, da država ni samo ozemlje in oblast, ampak tudi skupnost ljudi, ki jo oblikujejo s svojim delom, odločitvami in odnosom do skupnega prostora.

Za mlajše generacije je ta praznik priložnost, da bolje razumejo, kako je nastala Slovenija, za starejše generacije pa je pogosto povezan z osebnimi spomini na čas velikih sprememb.

The post Obrazi našega kraja: Jožef Kovač – od miličnika v osamosvojitveni vojni do pravnika in mednarodnega svetovalca appeared first on Lokalec.si.